Pogovor z ljubljanskim pomožnim škofom ob tridesetletnici samostojnosti države Slovenije.
Letos mineva 30 let od samostojnosti naše države Slovenije. Z ljubljanskim pomožnim škofom dr. Antonom Jamnikom smo se pogovarjali o dogajanju v prelomnih letih 1990 in 1991, o akterjih osamosvajanja, duhovnih koreninah in tudi o tem, kakšna je bera po treh desetletjih. Celoten intervju je bil objavljen v tedniku Družina (25/2021).
Letos mineva 30 let od ustanovitve samostojne države Slovenije in prav je, da se še naprej spominjamo tistih časov, tako obdobja med samim osamosvajanjem kot obdobja, ki je pripeljalo do želje po lastni državi. Iz česa smo Slovenci pravzaprav izšli, ko smo se osamosvojili?
Živeli smo v totalitarnem sistemu komunistične Jugoslavije. Veliko žrtev, trpljenja in poniževanja je bilo v tistem obdobju. Mnogim je režim onemogočal uresničenje sanj, želja, talentov. Veliko slovenske inteligence je odšlo v Argentino, Kanado, Ameriko, Avstralijo …, ker so bežali pred socialističnim sistemom.
Totalitarni sistem je ponižal človeka. Samo določena peščica ljudi, ki je bila izbrana, je imela besedo in ti so odločali o vsem. Paradoksalna pa je ugotovitev, da je bilo ravno v tem času bistveno več duhovnih poklicev, kot jih imamo danes.
Ko je bilo krščanstvo in verovanje potlačeno in zapostavljeno, tudi v težkih preizkušnjah, je postalo močno, živo in trdno. Prav ta krščanska drža upanja, ki se je oplajala v molitvi, je gojila sanje o koncu totalitarnega sistema in samostojni državi.
V lani izdani monografiji o nadškofu Alojziju Šuštarju ste skupaj z nekaterimi strokovnjaki osvetlili doslej še nikoli prikazane vidike delovanja takratnega ljubljanskega nadškofa, ki je bil tudi eden ključnih akterjev pri osamosvajanju Slovenije. Kaj vam še posebej ostaja v spominu iz tistih časov in vam je dragoceno?
Veliko dogodkov je povezanih z leti 1990 in 1991. Najprej sem Bogu hvaležen, da sem bil po Božji milosti, sam nisem tega niti najmanj pričakoval, tajnik pri nadškofu Alojziju Šuštarju.
Nemški kancler Kohl je leta 1985 na obisku pri nadškofu Šuštarju izrekel zanimive besede, ko je bil pri maši na praznik Svetega Rešnjega telesa. »Ko nas obsije svetloba z neba, je ne spreglejmo. Da ne bomo zamudili trenutka, ki se nikoli več ne vrne.«
Osamosvojitev Slovenije je bil ta milostni trenutek. Obsijala nas je svetloba z neba. Tega ne smemo pozabiti. Tudi če so danes napetosti in konflikti.
Prav tako mi je zelo ostal v spominu dogodek 29. junija 1991, v času vojne za Slovenijo. Zelo težko je bilo. Lahko bi se celo tragično končalo. Po mašniškem posvečenju smo bili na kosilu, ko dobimo telefonski klic. Predsednik parlamenta dr. Bučar se je želel nujno sestati z nadškofom. Nadškof je takoj prekinil kosilo in sta se nemudoma sestala.
Bil sem navzoč na sestanku. Bučar je dobil informacijo, da bodo bombardirali Ljubljano 30. junija 1991. Takoj smo šli iz semenišča na škofijo, potem pa so brneli faksi in telefoni. Nadškof je klical vse od Svetega sedeža, Janeza Pavla II., v Nemčijo, Avstrijo, Švico, kardinala Martina, kot predsednika Sveta škofovskih konferenc, kardinala Huma v Londonu.
Klical je ogromno osebnosti, s katerimi je bil prijatelj. Več sto faksov je šlo na vse konce. V času vojne za Slovenijo se je papež Janez Pavel II. vsaj šestkrat osebno oglasil in podprl Slovenijo.
V nedeljo, 30. junija 1991, je nadškof maševal v stolnici. Med mašo pride kanonik Vinko Vegelj k meni in pravi: »Tone, nadškof naj mašo zaključi, bombardirali bodo Ljubljano. Napoved je.« Pozneje smo izvedeli, da so bila letala res že v zraku.
Nadškofu sem povedal, da bodo bombardirali Ljubljano in naj prekine mašo. Nadškof pa mi mirno, dostojanstveno, duhovno močno odvrne: »Tone, v Božjih rokah smo. Povej še Vinku Veglju.« In je nadaljeval mašo.
Po maši pa je novinarjem, zbranim pred stolnico, dejal: »Glejte, mi smo naredili to, kar je potrebno. Nismo odvisni sami od sebe. Bog je stvarnik zgodovine. On nas vodi. Zaupajmo, zaupajmo, molimo.«
Po vojni za Slovenijo je šel takoj na Brezje, ko je bila prva možnost, da je izročil slovenski narod v Marijino varstvo. V varstvo Mariji Pomagaj na Brezjah.
Kakšno vlogo in težo so torej imeli slovenski katoličani in Cerkev pri osamosvojitvi Slovenije?
Kristjani so se v slovenskem širšem prostoru, domovini v širšem smislu, zamejstvu in zdomstvu izjemno aktivno vključili. Prvi predsednik vlade Lojze Peterle je bil kristjan. Ivan Oman je bil velik mislec in dober prijatelj nadškofa Šuštarja. Pa Janez Podobnik. Ti so takrat sprejemali odgovornost.
Tudi škofje in duhovniki so odigrali pomembno vlogo in se vključili. Res pa je, da so bili brez izkušnje vodenja v politiki, ker teh veščin v prejšnjem sistemu ni bilo mogoče pridobiti, saj so bile rezervirane le za nekatere. Zato se je bilo treba sproti učiti in reševati.
Kje vidite duhovne korenine slovenske državnosti? Kakšen pomen imata molitev za domovino in pobuda dan molitve in posta za domovino?
Če nimamo duhovnih korenin, smo lahko v vseh strukturah Evrope in sveta, pa nam to nič ne pomaga. Slovenija je po svojem geopolitičnem položaju most med slovansko čustvenostjo, germanskim redom in romansko melodičnostjo in sproščenostjo.
Če nismo ponosni na kulturo v najširšem pomenu in režemo duhovne korenine, potem si režemo prihodnost. Bodimo ponosni na svoje krščanske korenine. Kar pogrešam, je večji poudarek v šolskem sistemu na tem področju.
Da bi poznali krščanstvo in duhovnost, stvar osebne odločitve pa je, ali bomo to tudi živeli kot svoj življenjski slog. Svobodo drugega je pri tej odločitvi treba nujno spoštovati.
Molitev za domovino je prav tako zelo pomembna. Nadškof Šuštar je veliko molil. Na koncu, ko je bival v Škofovih zavodih, je imel kolena krvava, toliko je klečal pred posteljo.
Ko se je med vojno pokazala prva možnost, sem ga peljal na Brezje in je klečal pred Marijo zelo dolgo, da so že mene bolela kolena, in molil, molil, molil. Zdelo se mi je, da je na kolenih zaplaval.
Zelo pomembna je duhovna razsežnost. Zelo podpiram organizirano molitev za domovino. Prepričan sem, da mnogi veliko molijo. Molitev je ključnega pomena.
Vsem skupaj ob prazniku 30-letnice samostojne države Slovenije iskreno čestitam. Našo državo znova in znova izročajmo v Božje in Marijino varstvo. Ne bojmo se. V Božjih rokah smo.
Pogovor, ki sta ga pripravila Petra Stopar z Radia Ognjišče in Karlo Smodiš, je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (25/2021).
