Pridiga nadškofa Alojzija Cvikla pri krizmeni maši v mariborski stolnici na Veliki četrtek

Spoštovana sobrata v škofovski službi, nadškof Kramberger in nadškof Turnšek, spoštovani duhovniki, redovniki, stalni diakoni, bogoslovci in sestre redovnice, dragi bratje in sestre!

»Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti« (Lk 4, 16-21)

To so besede iz današnjega evangelija, besede preroka Izaija, ki jih je Jezus prebral v shodnici v Nazaretu. V teh besedah je skrita človeška krhkost, preroška drznost in duhovniška svetost in so ključne besede za praznovanje današnjega praznika, praznika velikega četrtka.

I.

Jezus prinaša »blagovest ubogim«, preprostim in krhkim. Vsi smo krhki, ubogi in pomoči potrebni. Treba je povedati, da strašna vojna v Ukrajini sesuva mit o varnosti, moči in napredku, ki sta značilna za zahodno družbo. Odkar se je začela vojna v Ukrajini se čutimo veliko bolj krhke in nemočne, kot smo si mislili, da smo. Spoprijeti se z lastno krhkostjo ni lahko: po eni strani nas sili v kritično presojo lažnih gotovosti, na katere smo se zanašali. Po drugi strani pa nas kliče, da zaupamo Kristusu, »ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobódil naših grehov ter napravil iz nas kraljestvo in duhovnike Boga in Očeta« (Raz 1, 5-8). 

Vojna vihra je razkrila našo krhkost. Mislili smo, da smo zaščiteni pred zlom, ki ga povzroča svet. Zdaj pa vidimo, da temu ni tako. Zlo ni samo zunaj nas, zlo je tudi v nas. Vojna vihra je ura krize, pa tudi ura številnih božjih znamenj. Ukrajina zmaguje in navdušuje svet. Od kod ima Ukrajina toliko moči? V imenu česa žrtvujejo svoja življenja? Danes lahko rečemo: Ukrajina brani resnico. Bori se za resnico. Bori se, ker ima človeško življenje svoje dostojanstvo in je neprecenljivo. Nesprejemljivo ga je uničiti ali narediti za orodje politike.

Ozrimo se na Kristusov križ, najvišji izraz Božje ljubezni in molimo za mir, molimo k Devici Mariji, ki smo ji posvetili Rusijo in Ukrajino, ter si prizadevajmo biti vedno blizu tistim, ki trpijo; tistim, ki so sami, ki so šibki, ki trpijo nasilje in nimajo nikogar, da bi jih branil. Ob tej priložnosti se zahvaljujem vsem župnijam in mrežam župnijskih Karitas za doslej zbrano materialno humanitarno pomoč za trpeče v Ukrajini. Prepričan sem, da boste radi prisluhnili tudi vabilu Slovenskih škofov, da se letošnja nabirka pri večerni maši današnjega praznika nameni kot pomoč žrtvam vojne v Ukrajini.

II.

Druga misel, ki jo želim danes deliti z vami je »pot sinodalnosti«. Zaradi vojne v Ukrajini je papežev klic po sinodalnosti med nami nekoliko zamrl. Naša skrb in pozornost se je usmerila v Ukrajino, kjer gre za življenje in smrt. Kljub temu je pomembno, da v naših srcih ne ugasne ogenj sinodalnega duha, pozornosti in entuziazma, ki nas je prevzel pred letom dni ob razglasitvi sinodalne poti za vso Cerkev. Sinodalna pot za našo nadškofijo pomeni »občestvo molitve, poglobitve krščanskega nauka, prenovo cerkvenih struktur« in pospeševanje pastoralne dejavnosti po naših župnijah. Gre za »preroško drznost«, da pastirji »ljubeče in sproščeno« prisluhnemo ljudem, se z njimi pogovarjamo, razpravljamo in odločamo za prenovo naše nadškofije. V tem pogledu je odkrit pogovor in poslušanje med nami in z verniki zanesljivo orodje, da se izognemo konfliktom. Tako se živi sinoda, ki omogoča, da naša krajevna Cerkev postaja vedno bolj »mati z odprtim srcem« (VE 46).

Veliko pričakujem od vas, dragi duhovniki – še posebej župniki in župnijski upravitelji. Na vas je, da pristopite k »povezovanju župnij« in prevzamete odgovornosti, da bodo naše župnije postale dom, kjer bodo vsi sprejeti, dobrodošli in ljubljeni. Pri vaših odločitvah sta enako pomembni poslušanje in pogovarjanje, saj predstavljata bistvo misijonarskega delovanja. Gojimo »preroško drznost« in zavračajmo vsako obliko arogance, ki se norčuje iz sinodalnega dogajanja, češ, da je »sinoda« le trenutni vihar, ko bo minil, potem pa bomo zopet živeli po starem. Protiutež takemu ravnanju naj bo preroška drznost, ki jo najbolj zmorete dušni pastirji – župniki in župnijski upravitelji. In ne pozabite poslušati vernikov, ki imajo maziljenje Svetega Duha (Jn 2,20).

Iskreno se zahvaljujem vsem, ki ste po župnijah že izvedli sinodalne pogovore in na Pastoralno službo poslali svoja poročila. Vsa ta dejanja izražajo našo »preroško drznost«, da zagotovimo uspeh našemu sinodalnemu cilju in premagamo skušnjavo, da moramo biti glede tega vprašanja absolutno soglasni. Nikoli ne bomo popolnoma soglasni, smo pa lahko enotni, glede tega, kaj je za našo krajevno Cerkev vitalnega pomena, da se župnije med seboj smiselno povežejo, postanejo žive misijonarske enote, »v stiku z družinami in z življenjem ljudi«, ne pa »vase zaprte strukture, ki so ločene od ljudi« (VE 28). Pred nami je torej težka naloga. Prepričan sem, dragi duhovniki – župniki in župnijski upravitelji, da boste dali najboljše od sebe s potrebno razsodnostjo, pogumom, potrpežljivostjo in »preroško drznostjo«.

III.

Še nekaj mi v tem trenutku leži na srcu. To je naša »svetost« oziroma naša velika skrb za nove duhovne poklice. Trenutno ima naša nadškofija 150 duhovnikov (107 škofijskih in 43 redovnih), 13 stalnih diakonov in 4 bogoslovce. Povprečna starost duhovnikov je 63 let. Kljub temu je v nadškofiji 53 župnij v soupravi – so župnije brez lastnega župnika. Kako pa bo čez 5 ali 10 let? Si upamo prerokovati? Raje ponižno prosimo za nove duhovne poklice. Jezusove besede v današnjem evangeliju nam dvigajo pogum. Jezus pravi: »Duh Gospodov je nad menoj (…). Poslal me je, (…) da oznanim leto Gospodove milosti« (Lk 4, 16-21)

Leto, ki ga živimo, naj postane »leto Gospodove milosti«, leto duhovne rodovitnosti. Spomnimo se besed svetega papeža Janeza Pavla II: »Svetost je tista sila, ki spreminja svet.« Bodimo sveti duhovniki, ki niso skriti v zakristiji in stisnjeni v kot. Bodimo sveti duhovniki, ki jih žge želja, da bi naše župnije postale znova rodovitne v duhovnih poklicih. Prosimo za nove bogoslovce, stalne diakone, duhovnike, redovnike, redovnice in misijonarje. Prepolovimo vse sestanke in konference in raje molimo za nove duhovne poklice. Molimo z odprtim srcem in dobro voljo. Veliko lažje je sklicati kongres, organizirati simpozij ali konferenco na temo duhovnih poklicev, a brez molitvenega kvasa bo to nekvašen kruh. Ne bo imel moči. Še naprej bomo sirote, brez duhovnih poklicev. Še naprej bodo številne naše župnije brez lastnega župnika. Zato vabim k molitvi. Ko molimo, nas Gospod posluša! Molimo s srcem, z življenjem, z željo, da se to, kar prosimo, uresniči. Na temo duhovnih poklicev, zlasti poklicev za duhovništvo in stalni diakonat, sem vam v zadnjem času pisal že veliko pisem. Ponovno vas prosim, podprimo pobude Centra za duhovne poklice, ki so koristne, da se med nami rojevajo novi duhovni poklici. Goreče obhajajmo 4. velikonočno nedeljo, ki jo imenujemo nedelja Dobrega pastirja. V čim večjem številu se udeležimo dneva našega posvečenja – dies sanctificationes -, ki ga bomo letos, 8. junija, slovesno obhajali na avstrijskem Koroškem.

Gre za naše bratsko pričevanje in zaupanje, da nam bo Gospod dal »venec namesto pepela, olje veselja namesto žalovanja, ogrinjalo za hvalnico namesto potrtega duha« (Lk 4, 16-21). Ob prazniku Jezusove vstajenja, Vam želim, naj vam vstali Gospod podari takšno ljubezen, ki bo tudi v težkih in neugodnih okoliščinah zmogla videti zmago življenja in ljubezni.

Naj Blaženi Anton Martin Slomšek prosi za nas v naših prizadevanjih, da bodo ta lahko obrodila željene sadove!

 

Msgr. Alojzij Cvikl DJ,
mariborski nadškof metropolit