Dragi bratje in sestre! 

Bližamo se zaključku velikonočnega časa, ki je zaznamovan s prikazovanji vstalega Gospoda, ki učencem odpirajo oči za nov način njegove prisotnosti med nami.

Ta prikazovanja Vstalega dajo prednost podobam, kot so »dobri pastir«, »trta in mladike«, da nas s tem uvedejo v tesnejši odnos z Njim, kajti iz povezanosti z Njim lahko v veri prinašamo sadove.

Danes, na 6. velikonočno nedeljo, nam je razodeta resnica, zakaj je bil Božji Sin poslan k nam? Zaradi ljubezni, ki jo ima Bog do vsakega izmed nas! Zato nas tudi vabi: »Ostanite v moji ljubezni!« (prim. Jn 15,9). Kajti: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil.« Nekateri prevajajo: »Kakor meni Oče skazuje ljubezen, jo tudi jaz vam skazujem.« 

Oče je izkazal vso to ljubezen Sinu, ko je poslal Sv. Duha, kar se je zgodilo pri Jezusovem krstu v Jordanu (prim. Jn 1, 23-33).

Sedaj tega Duha obljublja tudi nam, »ki smo prejeli vero vanj« (prim. Jn 7, 39). Ta Božji Duh je ista ljubezen, ki je med Očetom in Sinom. V to ljubezen smo vključeni, po tej ljubezni smo bili rojeni, in v to ljubezen smo uvedeni.

Življenje, ki ga prejmemo pri sv. krstu, je življenje v Bogu. Ni nam potrebno delati spiska stvari, po katerih naj bi bili všeč Bogu, imeti moramo preprosto »vero, ki deluje po ljubezni« (prim. Gal 5, 4).

Sveto pismo pravi, da je Bog ljubezen. To ni neka filozofska trditev, ampak je resnica, izrečena na temelju izkustva, ki nam pove, kako je človek skozi zgodovino doživljal Božje delovanje, ki je v dobro človeka.

Najbolj se je ljubezen Boga pokazala, ko nam je na svet poslal svojega Sina.

Za vsakega od nas pa se je ta ljubezen najbolj pokazala pri sv. krstu, ko nas je Bog sprejel za svoje otroke in s tem v svoje očetovsko srce.

Večkrat danes slišimo: »Hočem ljubiti, vendar tako, kot jaz hočem!« Hočem ljubiti, ko se jaz za to odločim, hočem ljubiti tistega, ki si ga jaz izberem …

Evangelij nam daje drugačen vzorec ljubezni: »Kakor sem vas jaz ljubil…«

Iz tega spoznamo, da ljubezen ni neka sama po sebi umevna stvar. Prave ljubezni se mora človek učiti.

Jezus je za nas šel na križ in se je izničil, zato lahko reče, da nima nihče večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje.

Kdor ni bil nikoli ljubljen, se ne čuti ljubljenega, zato ne more ljubezni prenašati na drugega.

Sveti Avguštin pravi: »Če moliš, moli z ljubeznijo. Če odpuščaš, odpusti z ljubeznijo.« Samo tako lahko raste v nas korenina ljubezni, iz nje pa lahko poganja samo dobro.

Kristjani ne bomo sveta prepričali z lepimi besedami, tudi ne z velikimi dejanji. Morda pa se bodo ljudje zaustavili in zamislili, ko nas bodo videli, kako se v vsakdanjem življenju trudimo, da bi živeli pristno ljubezen, kajti to nas poisti s Kristusom, v katerem imamo najlepši in najpopolnejši zgled ljubezni.

Za nas kristjane velja, da nismo mi iskali Jezusa za svojega prijatelja, marveč je on nas poiskal in nam prvi ponudil roko. Saj pravi: »Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in postavil, da pojdete in obrodite sad.«

Ali drugače: »V tem je ljubezen, ne, da smo mi ljubili Boga, temveč, da je on nas ljubil« (prim. 1 Jn 4,10).

Morda še sami ne vemo, kdaj in kako je Jezus stopil v naše življenje, v naše srce, in nas poklical po imenu ter povabil za sodelavca v prizadevanju za gradnjo boljšega sveta.

Jezus nas torej uči prave ljubezni, ki je darujoča ljubezen. Ljubezen, ki se daruje za drugega.

Ko smo sposobni izstopiti iz sebe, se darovati za drugega, takrat resnično ljubimo.

Jezus ne samo, da nam kaže to pravo ljubezen, ampak nas hkrati vabi: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz ljubil vas. Ostanite v moji ljubezni!«

Jezus nas vabi, da »ljubimo, kot on«. Mi ljubezen velikokrat uresničujemo samo deloma. Z drugo besedo, ljubezen smo pripravljeni izkazovati le v toliki meri, kot jo drugi namenjajo nam, da tako poravnamo račune. Če je tako, se vrtimo v začaranem krogu.

Jezus nas vabi, da iz tega kroga izstopimo in »damo življenje za drugega«, kot to dela Jezus za vsakega izmed nas.

Taka nesebična ljubezen je temelj evangeljskega oznanila. Ljubiti - ne samo z besedami, ampak to naj postane naša življenjska drža.

Prva pot evangelizacije so naši medsebojni odnosi, šele potem pridejo besede.

Ravno zato Jezus naroča učencem in nam vsem, da obrodimo sad, »da se ljubimo med seboj«.

Amen.

 

Msgr. Alojzij Cvikl DJ,
mariborski nadškof metropolit