Dragi bratje in sestre!

Danes je praznik vstajenja našega Gospoda Jezusa od smrti. Gre za največji in najbolj pomemben praznik v cerkvenem letu. Velika noč je namreč praznik luči. Gospod je premagal temo smrti in prinesel luč novega dne. Vse to v naših srcih prebuja veselje, upanje in ljubezen.

Evangelij, ki ga beremo pri praznični »dnevni« sv. maši, nas popelje v velikonočno jutro, to je prvi dan tedna, ko se je Marija Magdalena, zjutraj, še v temi, podala k Jezusovemu grobu. Postava je v soboto prepovedovala tako dolgo pot. Za Jude se dan začenja zvečer, zato se Marija Magdalena zgodaj, še v temni noči poda na pot do Jezusovega groba.

Tema pa ni bila samo zunaj, bila je tudi v njenem srcu, kot posledica vsega, kar se je zgodilo na veliki petek. Jezusovi učenci so takrat doživljali, kot da je zmago slavilo nasilje in laž in kot da sta resnica in ljubezen poraženi. Zdelo se je, kot da je bil Jezus na veliki petek dokončno poražen in da se je s tem porušilo v prah tudi vse, kar jim je govoril in jih učil. Vsak se mora sedaj znajti po svoje.

Marijo Magdaleno pa kljub vsemu temu vodi h grobu predvsem ljubezen, pa tudi žalost. Ko dospe do groba, jo tam čaka presenečenje. Takoj opazi, da je skala od groba odvaljena.

Evangeljski odlomek nam pove, da učenci niso pričakovali, da bo Jezus vstal od mrtvih. Za njih je veliki petek pomenil konec upov. Res jim je Jezus govoril o vstajenju, toda te njegove besede za nje niso bile jasne. Jezus jim je govoril, »da bo vstal«, a tega učenci niso povezovali z vstajenjem od mrtvih. Govoril jim je »da se bo prebudil«, a učenci niso prav doumeli, kaj naj bi to pomenilo. Z drugo besedo, učenci so bili povsem nepripravljeni na dogodek Jezusovega vstajenja.

Ko Marija Magdalena opazi, da je kamen od groba odvaljen, ne pomisli, da je Jezus vstal od mrtvih. Pomisli pa, da so ga odnesli iz groba. Marija Magdalena ni mogla doumeti, da bi Jezus sam, brez pomoči nekoga drugega, lahko zapustil grob.

Marija Magdalena takoj teče in novico o praznem grobu sporoči učencem. Dva od učencev, apostola Peter in Janez, se takoj podata na pot, da preverita, če je res, kar je povedala Marija Magdalena. Čeprav pride Janez, učenec, ki ga je Jezus ljubil, h grobu prvi, pusti Petru, da on najprej vstopi v prazen grob.

To, kar Peter takrat vidi, vse kaže na nerazložljiv dogodek. Če bi Jezusa iz groba odnesli, ne bi tam ostal prtič, ki je bil na glavi in povoji, ki so bili celo zviti.

Ko vstopi v grob drugi učenec, apostol Janez, in vidi vse to, razume, da telo Jezusa ni bilo odneseno, ampak, da je Jezusovo telo dobilo novo življenje, ki je drugačno od tega našega zemeljskega. V življenje, kjer prtič in povoji niso več potrebni. Drugi učenec »je videl in veroval«.

Evangelist ugotavlja: »Nista še namreč razumela Pisma, da mora vstati od mrtvih«.

Evangelist Janez nam želi povedati, da Jezusovega vstajenja učenci niso doumeli na temelju Pisem, ampak je Jezusovo vstajenje osvetlilo Pisma. šele po dogodku vstajenja so učenci razumeli, kaj pravzaprav hočejo povedati Pisma. Jezusovo vstajenje je torej razsvetlilo razum in srca učencev, da so naenkrat razumeli, kar jim je prej bilo prikrito.

Vstali Gospod je vir luči, saj nam osvetli pomen trpljenja in smrti. Brez te luči bi na veliki petek gledali kot na tragedijo in na poraz. V luči vstajenja pa je vse to zmaga ljubezni in zmaga življenja. »Dobri pastir je dal življenje za svoje ovce« (prim. Jn 10.15). Sam Jezus pravi, da »nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá kdo življenje za svoje prijatelje« (prim. Jn 15, 13). Jezus je šel v trpljenje, da nam je pokazal ljubezen do konca. Zato, ga je nebeški Oče obudil od mrtvih. To pomeni v večno življenje, polno lepote in moči.

Veličino Jezusovega vstajenja lahko prav spoznamo in sprejmemo le v veri. Človeško gledano, gre za nerazložljiv dogodek. V veri pa lahko spoznavamo Božji poseg in tudi mi sprejmemo to luč, ki ne razsvetli samo Jezusovega vstajenja, ampak daje smisel tudi življenju vsakega od nas. 

Apostol Peter nam, poln Svetega Duha, spregovori o Jezusovem vstajenju. O njem, »ki je hodil iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo, zakaj Bog je bil z njim… Razpeli so ga na križ in usmrtili. Bog ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, a ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, nam, ki smo z njim jedli in pili…« (prim. Apd 10, 39-40).

Jezusova prikazovanja po vstajenju potrjujejo to, kar nam govori prazen grob. Jezus, vstali od mrtvih, se ni prikazal množicam, ampak izbranim pričam, ki jim daje naročilo, da naj ljudstvu oznanijo in izpričajo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih (prim. Jn 10,43).

Vstali Gospod ima vso Božjo moč. A ta njegova moč se ne odraža v maščevanju tistim, ki so ga pribili na križ, ampak se ta moč razodeva v usmiljenju in odpuščanju. Jezusova smrt pomeni očiščenje naših grehov. Moč vstalega je moč odrešenja. Na koncu časov nas bo Gospod sodil, ali smo njegov dar odrešenja sprejeli, ali zavrgli.

Sv. Pavel v pismu Rimljanom, v odlomku, ki ga beremo pri velikonočni vigiliji (prim. Rim 6,3-11), spregovori o sadovih Jezusovega trpljenja za naše življenje in pove, »da smo po krstu bili skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus, v moči Očetovega veličastva, vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novega življenja.«

Pri krstu smo na nek način s Kristusom že vstali od mrtvih, kajti življenje, ki ga živi sedaj vstali Gospod, nas pri krstu notranje spremeni. Ne živimo več samo na človeški ravni, naš cilj ni zgolj užitek, imetje in položaj, kajti v sebi nosimo seme novega življenja, ki je življenje vstalega Gospoda. In to življenje nas korak za korakom spreminja. Zato nas sv. Pavel vabi, naj ne bomo več sužnji tega sveta, ampak »naj živimo za Boga«. To ne pomeni, da bi živeli nekje v oblakih, ampak je pomembno predvsem, na kakšnih vrednotah gradimo svoje življenje. Potem, ko smo pri krstu prejeli dar vere, nismo več zagledani samo v ta svet, ne razvijamo samo vidne, telesne dimenzije, ampak v nas raste tudi duhovna dimenzija, ki se krepi v povezanosti z vstalim Gospodom, ki »gre pred nami«. To pa pomeni nov pogled na svet in stvari okoli mene. Vera pomeni, da vidim Boga v sočloveku, da ga vidim v lepoti narave …, da ga vidimo celo tudi v trpljenju in preizkušnji. To pomeni, da postajam človek upanja, kajti vem, da nisem sam na poti življenja, saj mi vstali govori: »Bodi pogumen. Jaz sem. Ne boj se!« (prim. Mr 6,50). 

Ko človek z vero sprejme resnico o Jezusovem vstajenju, se vse spremeni. Srce se ogreje in tema počasi izginja. Ne bežimo več in se ne skrivamo, ampak smo pripravljeni iti na pot in se srečati z drugimi.

Sreča, ki napolni srce, je sreča, ki v križu ne vidi zadnje postaje, ampak je pot v velikonočno jutro.

Velika noč je polna gibanja, kajti pomeni zmago ljubezni: Marija Magdalena je gnana od ljubezni, pa tudi drugi učenec, ki teče skupaj s Petrom h grobu, je poln ljubezni, zato je tudi sposoben »videti in verovati«.

Ljudje večkrat dvomimo, da se po razočaranju, preizkušnji in trpljenju, lahko še rodi novo upanje. Velika noč nam govori, da je vse to možno. 

Križani je bil položen v grob, toda ta grob je tretji dan ostal prazen. Niso ukradli trupla, ali ga položili kam drugam, ampak je »vstal in živi«.

To je naše velikonočno veselje, upanje in moč, kajti Gospod je vstal in živi. Smrt nad njim nima več nobene moči.

Želim, da velikonočno sporočilo ter veselje in upanje, ki iz njega izvira, napolni tudi vaša srca, kajti potem bomo lahko to veselje delili naprej in ga prinašali sodobnemu svetu!

Amen.

 

Msgr. Alojzij Cvikl DJ,
mariborski nadškof metropolit