Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši ob dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov

23.8.2022 Ljubljana Civilna družba, Sprava

Spoštovani predsednik republike gospod Borut Pahor, dragi bratje duhovniki in diakoni, sestre redovnice, spoštovani predstavniki političnega in družbenega življenja, spoštovani visoki gostje, spoštovani predstavniki vojaškega vikariata, dragi bratje in sestre. 

Zbrali smo se v ljubljanski stolnici, ker nam ni vseeno; ni nam vseeno za preteklost našega naroda in ni nam vseeno za preteklost naše Evrope; ni nam vseeno za zgodovinsko resnico in ni nam vseeno za interpretacijo zgodovinskih dogodkov; predvsem pa nam ni vseeno za ljudi, ki so bili del te zgodovine, nekateri kot tisti, preko katerih se je razlilo trpljenje in jim prinašalo bolečino, solze in smrt, drugi pa kot tisti, ki so trpljenje povzročali in ga opravičevali kot sredstvo, ki vodi v boljši svet.

Zbrali smo se v večeru 23. avgusta, ko obhajamo Dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Datum je, kot vemo, izbran zaradi tega, ker sta se na ta dan spajdašila dva režima, enako totalitarna in enako brezobzirna, nemški nacizem in sovjetski stalinizem. Hitlerjev zunanji minister Ribbentrop in Stalinov zunanji minister Molotov sta sedla za skupno mizo in podpisala sporazum, ki ga po podpisnikih imenujemo Pakt Ribbentrop-Molotov, čeprav je dejansko šlo za dogovarjanje med Hitlerjem in Stalinom.

Čeprav je uradno šlo za sporazum o nenapadanju med Nemčijo in Sovjetsko zvezo, je v sporazumu obstajal tudi tajni del, skrit pred mednarodno javnostjo, in sicer o razdelitvi vplivnih območij med Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Tudi iz tega pakta, zlasti iz njegovega tajnega dela, se je nazadnje začela 2. svetovna vojna z vsemi desetinami milijonov žrtev in z neizmerno duhovno, kulturno in materialno škodo.

Spet srečujemo že velikokrat videni vzorec: za fasado mednarodnega dogovarjanja se skrivajo pohlepni interesi, ki se hočejo polastiti tujega dobrega, potem pa to opravičujejo z govorjenjem o ogroženosti, o zaščiti naroda in še mnogo drugih »utemeljitev«, ki pa so zgolj pesek v oči in jim nihče ne verjame – razen tistih zaslepljenih, ki življenje spremljajo skozi diktatorsko propagando, ne pa z lastnim preudarnim in kritičnim presojanjem ne le besed, pač pa predvsem dejanj. Tudi tokrat se potrjuje Jezusova beseda: »Po njihovih sadovih jih boste spoznali« (Mt 7,16).

Vedno me najbolj pretrese dejstvo, da se zlo zaveda hudobnosti in nesprejemljivosti svojega ravnanja, zato ga tudi skriva. S tajnimi dogovori, s tajnimi Uradnimi listi, s pregradami, za katerimi skrije svoj zločin, s preganjanjem molitev in sveč na krajih zločina, z globokim, gluhim, prisiljenim molkom, za katerega skušajo spraviti svoja dejanja.

Zlo ve, da je njegovo ravnanje zločinsko, pa se vendarle odloči zanj, ga ognjevito zagovarja in ga je pripravljeno pripeljati do konca – konec pa je vedno v tem, da se zlo sesede samo vase, kakor smo mogli videti ob propadu komunizma v drugi polovici prejšnjega stoletja. Še prej pa se redi ob zločinih, ki jih masovno povzroča.

Ta pakt, ki je vodil v 2. svetovno vojno, v to do sedaj največjo morijo na naši zemlji, je bil povod, da je leta 2009 Evropski parlament z Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu 23. avgust posvetil vsem žrtvam totalitarnih in avtokratskih režimov.

V tej Resoluciji Evropski parlament spomni na nekaj dejstev, ki so pomembna. Da namreč noben politični organ ali politična stranka nima izključne pravice do razlage zgodovine. Žal lahko vidimo, da pogosto ne gre samo za razlago zgodovine, ampak za nasilje nad zgodovino, ker se novo odkritih dejstev ne upošteva in se vsako novo spoznanje razglaša za revizijo in potvarjanje zgodovine.

Da je bilo evropsko združevanje odgovor na trpljenje, ki sta ga povzročili svetovni vojni, nacistična tiranija, ki je pripeljala do holokavsta in širjenja totalitarnih in nedemokratičnih komunističnih režimov v srednji in vzhodni Evropi.

Da je treba ohraniti spomin na tragično preteklost Evrope, da se počastijo žrtve, obsodijo storilci in položijo temelji za spravo, ki bo temeljila na resnici in spominu.

Naše spominjanje na trpeče in pomorjene ljudi ne sme obstati na mestu. Nedvomno je spomin izredno pomemben. Tako zelo pomemben, da ugrabitev spomina predstavlja dodatno krivico v vrsti tistih, ki so bile že povzročene. Damnatio memoriae nikakor ni na rimski senat omejena praksa, ampak so jo pridno uporabljali tudi totalitarni režimi – od miniranja brezen do zažiganja arhivov.

Pravica do spomina je tudi pravica do groba. Še vedno ostajajo Kreoni, kralji, ki prepovedujejo pokop žrtev, vendar pa, hvala Bogu, ostajajo tudi Antigone, ki ne morejo drugače, kot da poslušajo glas srca in si prizadevajo, da bi vsi pokojni našli svoj kraj miru in čakanja na vstajenje. Ko spregovori srce, ga ni mogoče utišati ne z aroganco, ne z zakoni, ne z avtokracijo, ne z nadutostjo … srce je, če je vredno tega imena, pripravljeno pretrpeti tudi mučeništvo, ne more pa zatajiti samega sebe.

Zato nocoj s posebno pozornostjo poslušamo Jezusove besede pismoukom in farizejem. Očita jim, da so opustili tisto, kar je v postavi najbolj pomembno: pravičnost, usmiljenje in zvestobo.

V katerem koli totalitarnem sistemu bi zaman iskali katerokoli od teh kreposti. Kjer domuje zlo, tam pravičnost ostaja zunaj, beračica, zasmehovana, preganjana in zavržena. Pravičnost je v najtesnejšem sorodstvu s prav, že prej pa smo rekli, da totalitarizmi svoja dejanja skrivajo, ker niso pravična, ker niso skladna s tem, kar je prav. A samo pravičnost, ki je naslonjena na resnico, more zagotoviti, da se dobremu reče dobro in da se zlu reče zlo. Samo na resnico naslonjena pravičnost je porok, da dogodke, dejanja, pojave in tudi osebe poimenujemo s pravimi imeni in jih tako prikažemo v pravi luči, kakor poudarja Jančar. Pravičnost je lahko doma samo tam, kjer živijo pošteni ljudje, ki sprejemajo resnico o drugih in o sebi.

Skupaj s pravičnostjo pa moramo skrbeti tudi za usmiljenje. Pravičnost brez usmiljenja se lahko izrodi v pravičništvo, ko v vnemi za pravico začnemo biti krivični. Pravičnost brez usmiljenja se nujno konča v kaznovanju, pravičnost z usmiljenjem pa prizna resnico, obenem pa odpira prostor za priznanje, za kesanje in za spreobrnjenje. S tem pa za svobodo in prihodnost. Usmiljenje nikoli ne obrne oči stran od dejstev, vendar pa po drugi strani nikoli, zares nikoli ne izgubi izpred oči človeka.

In za človeka gre. Če iščemo drobce resnice, da z njimi dopolnjujemo zgodovino, če se spuščamo v brezna, da iz njih prinašamo tiste, ki so bili vanje pometani, če skrbimo za grobove, da bi vanje položili pomorjene, da bi tako postali kraj srečanja med mrtvimi in živimi, tega ne delamo, ker smo zgodovinarji, jamarji ali pogrebniki, ampak zaradi tega, ker smo ljudje in zaradi ljudi.

Naj to razmišljanje zaključim s prošnjo k Bogu, naj nam pomaga, da bomo ostajali zvesti tistim vrednotam, ki so med našim narodom zrasle iz Jezusovega evangelija in vztrajne molitve naših prednikov. Gospod, pomagaj nam, da bomo drug drugemu ostajali ljudje. In usmili se nas. Amen.

 

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit