Dragi bratje in sestre. Po koncu velikonočnega časa nas Cerkev vabi k obhajanju nekaterih velikih praznikov, s katerimi nam približa največje in najgloblje skrivnosti naše vere. Po Gospodovem vnebohodu, ko se je vrnil k Očetu in nam izročil poslanstvo oznanjevanja in krščevanja, nas je razveselil binkoštni praznik, praznik izpolnjene Jezusove obljube, da nam bo podaril Duha zagovornika, Duha resnice, ki ostaja pri nas in je v nas (Jn 14,16-17); ta Duh nas uči vsega in nam pomaga razumeti, kar nam je Jezus povedal. Preteklo nedeljo smo strmeli v skrivnost Svete Trojice: Troedini Bog, ki ga na neki način zahteva globok logični razmislek, po drugi strani pa je najvišje razodetje, ki se nam skrivnostno bliža skozi besede in življenje Jezusa Kristusa.

Danes pa obhajamo praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi. »Strašno je pasti v roke živega Boga,« je zapisal pisec Pisma Hebrejcem (10,31). Nekaj najbolj čudovitega pa je, da ta Bog ostaja Emanuel, Bog z nami, Odrešenik, prijatelj, brat. Prav današnji praznik je priložnost, da Jezusu izrazimo svojo hvaležnost za to, da se je tako zelo približal nam ljudem, da nam prihaja naproti v naši šibkosti in slabotnosti. Ve, da je v nas veliko dobre volje, tudi dobrih sklepov, vendar naša dobra volje vedno znova omaga in dobri sklepi zbledijo.

»Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam,« je Jezus obljubil učencem po zadnji večerji (Jn 14,18). Brez njegove žive navzočnosti med nami bi bili v resnici sirote. H komu bi prišli, da bi predenj položili vse svoje življenje? Pred tabernakljem je vedno prostor za nas, za naše molitve, za naše stiske. Gospod nas čaka v blagi svetlobi večne luči in nas posluša. Ne prekinja nas, ne sega nam v besedo. Posluša, kakor zna poslušati samo Bog. In če smo potrpežljivi s seboj in si vzamemo čas, lahko tudi mi zaslišimo njega, njegovo besedo, njegovo spodbudo. Če se nam ne mudi in ne odidemo takoj, ko smo povedali, kar nam je ležalo na srcu in nam bremenilo dušo, če si dovolimo, da se začnemo učiti pri njem, ki je tukaj za nas, in tudi mi ostanemo tukaj zanj, potem smo deležni njegovih besed in njegovega prijateljstva.

Evangeljski odlomek, v katerem je evangelist Marko poročal, kako je Jezus obhajal velikonočno večerjo s svojimi učenci, se najprej začne s pobudo učencev. »Kam hočeš, da gremo in ti pripravimo, da boš jedel velikonočno jagnje?« Jezus pošlje dva izmed njih in jima da natančna navodila, kaj naj storita. Ko pa sta prišla do hiše, sta ugotovila, da je že vse pripravljeno in urejeno, kakor jima je povedal Jezus. Pripoved je pravzaprav na neki način protislovna; apostoli naj gredo in pripravijo nekaj, kar je v resnici že pripravljeno.

Sporočilo tega dejstva je zelo zgovorno. Apostoli so hoteli pripraviti vse potrebno, da bi Jezus mogel jesti velikonočno jagnje, dejansko pa dobijo že vse pripravljeno, ker jim je Jezus sam dal jesti pravo velikonočno Jagnje, ko jim je izročil svoje telo in svojo kri pod podobama kruha in vina.

Človek je vedno skušal tako ali drugače narediti dober vtis na Boga. Hotel mu je pokazati, kako popoln je pred Bogom in s kakšno gorečnostjo mu služi, kako predano ga slavi in časti in kaj vse je pripravljen žrtvovati za Božje ime. A vse to se je prej ali slej izkazalo, kot človekovo iskanje samega sebe in po drugi strani dokazovanje svoje sposobnosti, da se more rešiti sam, da ne potrebuje odrešenika.

Koliko takšne drže srečujemo še danes. V zahtevnih časih, kakršne doživljamo sedaj, se ti poskusi še pomnožijo. Večkrat se skrijejo pod plašč različnih pobožnosti, ki naj bi Boga prepričale, naj svojo jezo odvrne od nas. Srečujemo pa tudi čisto magične poskuse, ko naj bi določena dejanja ali predmeti preprečili, da bi nas doletela nesreča. Kako daleč je to od prave vere in od resničnega zaupanja v Boga. Podobni smo učencem, ki hočejo pripraviti velikonočno jagnje za svojega Učitelja, a je on, kot rečeno, že sam pripravil pravo velikonočno jagnje, živi kruh iz nebes; in »če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta,« (Jn 6,51).

Zato tudi pozorno branje Markove pripovedi o zadnji večerji pove vse o človekovem odnosu do Boga in o Božjem odreševanju človeka. Če pogledamo širše sobesedilo, vidimo, da je zadnja večerja, zlasti postavitev evharistije, vpeta med dve človeški dejanji, dva človeška greha. Pred postavitvijo evharistije spoznamo Juda in njegovo dejanje izdajstva: »Tedaj je Juda Iškarijot, eden izmed dvanajsterih, šel k vélikim duhovnikom, da bi jim ga izročil« (Mr 14,10). Zadnji večerji pa sledi druga vrsta izdajstva, namreč Petrova zatajitev. »'Ne poznam tega človeka, o katerem govorite.' In takoj je petelin drugič zapel« (Mr 14,71-72).

Tem učencem, ki so omahovali med izdajstvom in zatajitvijo, ki so mu obljubljali, da so pripravljeni tudi umreti z njim, a so se ob njegovem prijetju razbežali, da bi rešili sami sebe, njega pa so pustili samega, je polagal v roke kruh, ki ga je blagoslovil, ga lomil od hleba in jih vabil: »'Vzemite, to je moje telo.' Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: 'To je moja kri zaveza, ki se preliva za mnoge.'« (Mr 14,22-24).

V tem njegovem podarjanju učencem je bilo za Juda in njemu podobne v vseh časih povabilo, naj premislijo o svojem ravnanju in spremenijo svoje odločitve. Vedno znova dokazuje, da se ne odvrne od nas, ampak nam daje možnost, da v resnici zaživimo kot njegovi prijatelji. Za apostola Petra in vse Petru podobne v zgodovini krščanstva pa je bilo to podarjanje povabilo h kesanju. Čeprav smo ga s svojimi dejanji zatajili, nas on ni zatajil. Nikoli nas ne bo zatajil. In tudi samega sebe nam ne bo odrekel. Ne bo nas pustil lačnih in žejnih tiste jedi in tiste pijače, ki dajeta življenje, saj je prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju.

Jezusov uspeh je bil polovičen, če smemo tako reči. Juda se je obrnil proč od njega in je vztrajno hodil svojo pot do teme na koncu vrvi. Peter se je zazrl v njegove oči in srečal njegov pogled, ki mu je zmehčal srce, da so ga oblile solze kesanja in je spet stopil za njim.

Jezus se tudi v tej naši stolnici in v tolikih drugih cerkvah daje Judom in Petrom, daje se nam, da bi nam pomagal zagledati naše stranpoti in v njegovem usmiljenju spet odkriti ljubezen in življenje. Množice hodijo po ulici. Toliko ljudi. Vsak zatopljen v svoje misli, vsak pogreznjen v svoje skrbi, vsak zazrt v svoje sanje. Nekateri tudi z mržnjo v srcu, s kletvijo proti njemu, s protestom proti njemu in njegovi Cerkvi. 

Pa tudi mi, ki se imenujemo po njem in pravimo, da smo njegovi. Kolikokrat nas koraki odnesejo mimo. Mudi se nam. Hitimo za svojimi načrti in pozabimo, da brez njega ne moremo ničesar storiti. Lovimo minute, da potem v nepomembnostih zapravljamo ure. 

On pa ostaja tukaj in nas čaka. Ker je tukaj za nas. Ker hoče biti z nami vse dni, do konca sveta. »Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen« (Jn 6,35). Lačni begamo po svetu, tukaj pa nas čaka kruh in kdor je ta kruh, bo živel vekomaj.

Dragi bratje in sestre, zahvaljujem se vam, da smo nocoj tukaj, da smo z njim, kakor on želi biti z nami, vse dni, do konca sveta. Hvaležno ga bomo počastili in ga prosili za nas same, za naše mesto, za naš narod in za vse človeštvo. Nocoj naj naša navzočnost postane mogočen vzklik: Hvaljeno in češčeno naj vedno bo, presveto Rešnje telo. Zdaj in vekomaj. Amen. 

Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit