Pridiga škofa Antona Jamnika pri sveti maši ob prazniku Brezmadežne

8.12.2022 Brezje Marija, Škofija Ljubljana
Foto: Janez Kotar - www.marija.si Foto: Janez Kotar - www.marija.si

Marijina lepota, čistost in milina, popolna razpoložljivost za Boga in za človeka

1.     Ko ob bližnjih začutimo žarke svetega…
Kdo ni srečal človeka v katerem ne bi opazil milostno prvino Božjega, lepega, čistega, iskrenega… V njegovem pogledu je nekaj svetloba, v njegovem značaju neka ubranost, iz njega veje neka dobrota, ki je ne srečamo pogosto. Tak človek nima nobene želje ali potrebe, da bi drugim gospodoval. Daje vtis čiste zastonjskosti, da je tukaj samo kot dar za druge. Od drugih noče ničesar. Ko srečamo takšne ljudi od srečanja z njimi odidemo bolj srečni, bolj veseli, pomirjeni, obdarjeni z darom pristne in iskrene bližine, ki v naše življenje vrača upanje, pogum in veselje do življenja. In končno tudi veliko hvaležnost. Morda pomislimo na svoje starše, stare starše, prijatelje sodelavce, nekoga, ki smo ga samo bežno srečali. Lahko pomislimo na svetnice in svetnike, na sv. Mater Terezijo, na sv. Janeza Pavla II. ….

2.     Ob Mariji doživimo »slap Božje milosti« saj je milosti polna
Marija je gotovo bila taka že po svojem značaju, vendar je v njej še nekaj več. Cerkev je vedno čutila to kar je leta 1854 razglasil papež Pij IX, da je bila Marija od svojega spočetja prosta madeža izvirnega greha zaradi Kristusovega zasluženja. Se pravi, da je bila Marija prosta tiste skrivnostne krivde, ki se v njeni moči zapiramo vase, iščemo sebe, molimo sebe. Prosta je bila tiste krivde, ki zastruplja naša razmerja z Bogom in sočlovekom. Marija je bila od prvega trenutka svojega življenja vsa prosojna in urejena, popolnoma odprta Bogu in človeku.

3.     In ker je Marija polna milosti, nam je tako blizu, je z nami, je čista milina
Na prvi pogled bi se morda zdelo, da to Marijo odtujuje, oddaljuje od nas. Toda iz izkušnje vemo, da so »milosti ljudje« že po naravi silno priljudni, blizu drugim, polni razumevanja za sleherno človeško zablodo in stisko. Če pa je kdo še prost – kot je to Marija – tiste temeljne zmedenosti in zakrknjenosti, ki ji pravimo izvirni greh, potem to pri njem, torej Mariji, to še posebej drži, da je neskončno blizu vsakemu človeku, ker ima neskončno rada Boga. To kar nas odtujuje drug drugemu, je greh. Greh kvari naše medsebojne odnose. Greh nam brani, da bi se med seboj bolje razumeli. Milost dobrota, notranja urejenost, vse to pa nas druži, to nas zbližuje, to nam odpira srce in duha, da razumemo sočloveka in ga ljubimo. Marija nam je torej prav zato tako blizu, ker je polna milosti. 

4.     Vedno znova povabimo Jezusa v svoje življenje, da nas po daru velikonočnih skrivnosti odreši, očisti naših grehov, da njegova svetloba prežene sence in temine našega življenja
Najhujša skušnjava je, da se ob iskrenem srečanju z lastno grešnostjo, začnemo vrteti okoli samega sebe, češ jaz bom to rešil, jaz se bom potrudil jaz sem tisti, ki lahko nekaj spremenim…. In stanje se samo slabša, razočarani smo nad samim seboj, zagrenjeni, potrti. Odločilnega pomena je, da iskreno sprejmemo, da nam je odpuščanje podarjeno, da povabimo Jezusa v svoje dvome in negotovosti, kajti šele takrat moremo sprejeti dar odpuščanja, milosti in stopimo na pot spreobrnjenja. In največji čudež je prav v tem, da šele takrat v resnici zaživimo, pojavi se radost bivanja, veselje in hvaležnost, tudi ljudje okrog postanejo boljši, lepši, bolj radi jih imamo. Lažje se izogibamo kuhanju zamer, lažje in z novo močjo preganjamo predsodke in slabe misli, več volje imamo, da opazimo ljudi okrog sebe, jih poslušamo in slišimo, ne obsojamo, z veliko več volje se kljub vsej krhkosti in grešnosti, odločamo za dobro in lepo.

Naj čista lepota in milina Brezmadežne tudi nas vedno znova ožarja, da da bi po daru Božje milosti, tudi naša srca bila sveta, polna dobrote, da bi ljudje ob nas začutili nekaj svetega, nekaj Božjega, da bi ob nas vsaj malo doživeli, da smo Kristusove priče, priče veselja, radosti in veselega pričakovanja, saj Gospod prihaja, da nas odreši. Amen.

 

Msgr. dr. Anton Jamnik
Ljubljanski pomožni škof