Pridiga škofa Petra Štumpfa pri sveti maši ob dnevu molitve za duhovne poklice v Turnišču

14.9.2019 Turnišče Duhovniki, Molitev, Škofija Murska Sobota

Spoštovani sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre.

Molitveni dan za duhovne poklice nas tudi ob 100-letnici združitve Prekmurja z matičnim narodom opominja, kako nekaj velikega in za narod odločilnega je Bogu in narodu predan katoliški duhovnik. Slovenski narod in katoliški duhovnik spadata skupaj tako kot telo in duša. Telo omogoča duši možnost bivanja, duša pa telesu možnost življenja. 

Tako tudi narod omogoča katoliškemu duhovniku možnost bivanja in delovanja. Katoliški duhovnik pa omogoča narodu duhovno življenje in kulturni razvoj. O tej resničnosti v tem jubilejnem letu večkrat premišljujemo in se sprašujemo, kako versko močne so morale biti krščanske družine ob Muri, da so nam dale takšne duhovne in narodne velikane kot so: dr. Franc Ivanocy, Jožef Klekl st., Ivan Jerič, dr. Matija Slavič, dr. Franc Kovačič, Ivan Baša, Jožef Sakovič, Božja služabnika Danijel Halas ter Alojz Kozar in seveda mnogi drugi.

Tudi drugi, predvsem naši sosednji narodi, Madžari in Hrvati, imajo podobno izkušnjo. Ne Slovenci, ne Madžari, ne Hrvati ne bi obstali brez katoliških duhovnikov. 

Če nekoliko pogledamo iz kakšnih družin so izhajali ti duhovniki, je povsem jasno, da v teh družinah ni bilo medlosti in polovičarstva. Povečini so ti naši narodni in duhovni velikani izhajali iz družin, ki so sprejemale veliko otrok. Njihove matere in očetje so bili v ponižni in predani veri globoko sklonjeni pred Bogom. Ponižni so bili tudi do svoje zemlje, ki je dajala kruh njim in otrokom. 

Življenja niso dojemali kot planskega načrtovanja, kjer bi vse bilo odvisno od njih, temvečkot dar iz rok Boga. Zato so molili med delom, molili so med počitkom, molili so zjutraj in zvečer, molili so ob praznikih. To niso bili starši, ki bi se s svojimi otroki pogajali ali bodo šli v nedeljo k maši ali ne; ali bodo molili ali ne. Ti starši so vero dihali s svojo molitvijo in zato si niti niso pomišljali, da lahko živeli kako drugače. 

Ob takšnih starši so zato tudi njihovi otroci enostavno dozorevali v to, kar so starši bili: globoko verni katoličani, predani Cerkvi in ljubeči do nebeške Matere Marije. Zato so se tudi duhovni poklici v takšnih družinah pojavljali tako naravno, kot se pojavijo prelepi cvetovi na zdravih rastlinah, ki so zakoreninjene v dobri in hranljivi zemlji. 

Večlepo cvetočih rastlin skupaj se sestavlja v prijeten in dišečvrt. Tako se tudi večzdravih krščanskih družin sestavlja v veren, zdrav in pošten narod, ki pomeni, cvetočin prijetno dišečvrt na poljanah Božjega kraljestva. Tako cvetočin dišečnarodni vrt bo nekočv nebeškem Jeruzalemu krasil veličastje Božjega prestola. 

Že nekaj let naša škofija nima nobenega bogoslovca, ki bi se pripravljal na duhovniški poklic. To nas bega in nam postavlja mnogo vprašanj. Pri iskanju odgovorov pridemo samo še do tega, da iščemo, kdo je za kaj odgovoren in kdo ni, oziroma kdo je kriv, da ni novih duhovnih poklicev. Včasih so se nekateri vsiljevali v duhovnih poklic, čeprav niso bili poklicani. Danes pa mnogi nočejo ali pa si ne upajo vstopiti v duhovni poklic, čeprav so poklicani. 

Naše potovanje v veri se lahko hitro naveliča in utrudi. In nato pride godrnjanje, ki pa večne vidi duhovnih dobrin, ki nam jih Bog v svoji velikodušnosti vedno namenja. Izraelci so se naveličali. Videli so samo še puščavo in borno jed. Bog se z njimi ni pregovarjal, temvečjim me poslal preizkušnjo – strupene kače. Kdor je pogledal na bronasto kačo, ki jo je Mojzes izpostavil na drog, se je rešil. (prim. 4 Mz 21, 4-9). 

Praznik povišanja Sv. Križa je praznik Drevesa Življenja, ki ga je Bog zasadil v Kalvarijo, da bi na tem Drevesu iz kapelj Kristusove krvi zacveteli čudoviti cvetovi naše rešitve. Ti cvetovi najlepše razodevajo Božjo slavo. Vsi imamo radi vrtnice. Vendar je med njihovimi cvetovi skrito tudi trnje. Prav zaradi trnja moramo biti pazljivi pri gojenju vrtnic. Rokavice in škarje pri tem niso odveč. Brez rokavic ni izključena infekcija na mestu bodljaja. 

Če imamo križv stanovanju, pa nimamo vere v Kristusa, križpostane samo simbol okrasitve ali pa celo grožnjo, ki nam preti s stene. Zato na stenah mnogih domov ni večkriža. Ljudje so se okužili z infekcijo sramovanja Kristusa na križu. 

Sedaj pa je že prišlo do prave sepse brezbrižnosti ali pa sovražnosti do Kristusa. Križnam vedno govori o Jezusu, ki je v strahotni naporih v skrajno ranjenem telesu in v izmučeni duši do konca vztrajal na križu. Pri tem ga je gnala ljubezen do nas. 

Živimo v zelo izmučenem času, ko si mnogi ljudje skušajo tešiti žejo duhovne izsušenosti tam, kjer ni križa. Pri tem pa ostajajo še vedno neodžejani. Pogled na križje nujen. Ta pogled nas namrečsooči z našim življenjem. PapežFrančišek je v najnovejšem spodbudi Pismo bratom duhovnikom povedal, da nam pogled na križozdravlja naše ranjeno srce in umije naše noge, prepojene s posvetnostjo, ki se jih je prijela na poti in nam preprečuje, da bi hodili. V molitvi doživljamo svojo blagoslovljeno krhkost, ki nas spominja, da smo učenci, potrebni Jezusove pomoči, in nas osvobaja nenehne težnje, da bi se zanašali samo na svoje moči in se pri tem počutili vzvišene nad druge; ker pačizpolnjujejo določene predpise. Jezus bolj kot kdorkoli pozna naše napore in rezultate, kakor tudi polome in neuspehe. 

On je prvi, ki nam pravi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam« (Mt 11, 28-29).

Pred nekaj dnevi so se slovenski bogoslovci v Rimu srečali s papežem Frančiškom. Papeža je neprijetno začudilo, da je v ljubljanskem bogoslovju samo 22 bogoslovcev. Vprašal jih je, kaj glede tega v Sloveniji storimo. Povedal jim je: »Potrebni so molitev, delo in pokora ter potica.« Te štiri reči v bistvu pomenijo ključdo resnice, kakšno je življenje, ki omogoča razvoj tudi duhovnim poklicem. Molitev nam dovaja Božje življenje, delo ustvarja pogoje za to življenje, pokora nas dela vredne Božjega življenja, potica pa pomeni veselo življenje. 

Kdor ne moli, ne ve, kaj pomeni Božje življenje, zato mu življenje teče v praznino nesmisla, kjer Bog ne domuje; zato se v nesmislu ni mogoče žrtvovati za nikogar in za ničesar. Takšno življenje je potem ena sama naveličanost in žalost. 

Molitev, delo, pokora in veselje v ljudeh ustvarjajo razpoloženje, ki se veseli vsakega človeškega življenja. Družine napravljajo velikodušne, da so sposobne usmerjati tudi katerega od otrok v duhovni poklic. Pri tem pa takšne družine bogatijo ter vabijo vso župnijsko skupnost k posnemanju. Seveda v takšnem okolju veselje postane nekaj povsem naravnega in samoumevnega ter celo nalezljivega, ki se širi tudi po vsej škofiji. 

Tudi danes smo prišli k Mariji pod Logom v Turnišče z otroškim zaupanjem, da bi molili za nove duhovne poklice. Pri Materi Mariji lahko začutimo, da imamo pravico, da lahko kot otroci prosjačimo za to veliko potrebo Cerkve. Čeprav mogoče čutimo, da naša molitev nima velike vrednosti ali pomena, je Marija vendar naša Mati, ki nam dovoli, da smo ob njej. Mati že po naravi zna biti pozorna do svojih otrok in ne presliši njihovih prošenj, čeprav so mogoče te včasih nenavadne ali pa celo prevečzahtevne. Mati Marija bo že znala presejati vse dobro od tega, kar ni najbolj dobro. Molitev za nove duhovne poklice je hkrati tudi klic k Bogu za usmiljenje in pomočpri našem spreobrnjenju, da bi bili vredni teh poklicev. 

PapežFrančišek duhovnikom zagotavlja, da kadar izgubimo pogum, da bi vse presojali na osnovi neuspehov, Gospod prihaja, da dela nove stvari. 

Pri tej sveti maši tako slavimo Boga skupaj z Materjo Marijo, ki je zapela: Velike reči mi je storil Vsemogočni, njegovo ime je sveto.

Dobri Bog, po Materi Mariji, usliši našo molitev za nove duhovne poklice. Amen.

 

Msgr. dr. Peter Štumpf
Murskosoboški škof