Pridiga soboškega škofa Petra Štumpfa ob 500 – letnici sedanje cerkve sv. Ane v Boreči

24.7.2022 Boreča Škofija Murska Sobota
Foto:Klavdija Dominko Foto:Klavdija Dominko

Kdo bo za nas barantal pred Bogom?

Visok jubilej cerkve sv. Ane tukaj v Boreči, ki ga obeležujemo s slovesno sveto mašo, nas nagiba k zahvaljevanju Bogu za mnoge milostne darove, ki jih od njega prejemamo tudi v tej častitljivi cerkvi. Vsaka cerkev iz preteklosti in sedanjosti nam govori o vernosti ljudi, o njihovi kulturi, tudi stavbnih in umetniških zmožnostih; skratka cerkve so Božja knjiga, namenjena vsem nam, iz katere lahko beremo in spoznavamo, kako čudovite in velike reči lahko ustvarja vera, ki jo nosimo v sebi od krsta naprej.

Čeprav se danes spominjamo 500-letnice cerkve sv. Ane v Boreči, škof dr. Jožef Smej meni, da so tukaj že mnogo prej živeli benediktinski menihi, ki so na Goričkem imeli svojo postojanko tudi pri sv. Benediktu, se pravi v sedanjih Kančevcih. Za njimi so prišli h Gradu na Goričkem vitezi Božjega groba, ivanovci, ki so tudi graditelji rotunde v Selu, in so bili konec 13. stoletja upravitelji cerkve sv. Nikolaja v Soboti.

Že leta 1532, torej 10 let po postavitvi cerkve sv. Ane,  so v Borečo prišli prvi luterani, se pravi še za časa ustanovitelja, Martina Lutra. Takrat je Goričko že postajalo kraj sobivanja dveh oblik krščanstva – katoliškega in luteranskega.    

V začetku 17. stoletja je bila v celotnem Prekmurju močno prisotna tudi kalvinska oblika verovanja, ki je imela svoje središče pri Sv. Juriju. To versko pestrost so svojimi vpadi močno zaznamovali tudi Turki in njihovi zavezniki kruci. Njihovi požigalski vdori, najhujši je bil leta 1683, ko je 20 tisoč turških konjenikov preko našega ozemlja drvelo proti Dunaju, so takrat tukaj močno prizadeli tako katoličane kakor tudi evangeličane.

Sobivanje različnih oblik krščanskega verovanja še danes pomeni prekmursko prepoznavnost v Sloveniji in drugod po svetu. Katoličani in evangeličani imamo isti krst, isti očenaš, različno veroizpoved in imamo svoje cerkve, ki pa jih radi drug drugemu namenimo ob porokah, ekumenskih molitvah in priložnostnih bogoslužjih, predvsem v Tednu molitve za edinost kristjanov. Čudovitost te povezanosti pomeni tudi nova maša Božjega služabnika Alojzija Kozarja, pri kateri je takrat bilo prisotnih 10 tisoč ljudi, med njimi tudi več tisoč evangeličanov.

Vemo, da ni vedno lahko biti skupaj z različnim načinom verovanja. Potrebno je veliko dobre volje in predvsem vere v Kristusovo nenehno prisotnost in skrbnost za nas in seveda tudi vere v njegovo milostno pomoč, da bi znali presegati v sebi predsodke, slaba razpoloženja in včasih tudi nasprotovanja.

Božja beseda današnje 17. navadne nedelje nam razodeva tragičnost Sodome in Gomore. Meščani teh dveh mest so se prepuščali poželenju drug po drugem. Dobesedni so se razboleli od razvrata. Moški so lazili za moškimi, ženske za ženskami. Bog se je namenil, da bo dopustil uničenje teh dveh mest. Abram pa je prosil Boga, naj to prepreči. In tako se je odločil z Bogom barantati za preživetje in obstoj meščanov Sodome in Gomore.

Z Bogom sta preštevala, koliko je še v teh mestih ostalo pravičnih. Prišla sta do številke deset (prim. 1 Mz, 20-32). Pa tudi deset jih ni bilo. Sodoma in Gomora sta končali v ognju in žveplu. V prvih krščanskih stoletjih so bile njune ruševine še zaznavne. Bile so prekrite s soljo Mrtvega morja. O tem pričuje v svojih potopisih galska romarica Egerija iz 4. stoletja.

Svetopisemsko sporočilo o usodi Sodome in Gomore je nadvse aktualno. Hudobija, nemoralnost in perverznost so pojavi, ki so postali nekaj povsem normalnega in sprejemljivega in se nam vsiljujejo kot pridobitve svobode.

Sveto pismo pa je jasno in neizprosno. Gre čez svoboščine od ljudi spisanih ustav, ki razlagajo sodomska ravnanja kot zakonita. Sveto pismo nima strahu pred ugodjem in človeškim telesom, vendar pa zelo odločno obsoja, da bi ljubezen bila zgolj nagon, strast, zloraba, senzacija in snov za politična preigravanja.

Sveto pismo nam razodeva ljubezen kot darovanje življenja za druge, kot navzočnost Boga med nami. Svoboda se ne ustavlja pri sebi, temveč gleda Božjo prisotnost v drugih. Bog ni bog kaznovanja, temveč je Bog, ki dopušča, da lahko zlorabljamo celo lastno svobodo. Kakšna bo naša prihodnost zaradi svobode, ki nas je pritirala do ekoloških katastrof, do vojn neslutenih razsežnosti, do ubitih otrok pred rojstvom, do razbitih družin? Koliko nas je v Sloveniji, ki sprejemamo svetopisemsko razodetje, da sta samo mož in žena lahko oče in mati svojim otrokom? Kolikokrat deset nas je?

Kdo bo za nas barantal pred Bogom?

Sveti Pavel v pismu Kološanom pravi, da smo bili s krstom pokopani skupaj s Kristusom, zato smo bili v njem obujeni po veri. Bog je skupaj s Kristusom oživil tudi nas, ko smo bili mrtvih zaradi grehov in zaradi neobrezanosti svojega telesa (prim. Kol 2, 12-14). Pavel preprosto pove, da kdor je krščen, v sebi nosi Kristusovo življenje. Kdor torej živi v Kristusu, ne more ostati mrtev zaradi greha.

Na srečo imamo Jezusa Kristusa, ki za nas ne neha barantati pri nebeškem Očetu. Močno nas spodbuja, naj  se mu pridružimo: »Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!

Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo« (Lk 11, 9-10). Naša molitev preprosto pomeni pridružitev Kristusovemu barantanju za nas.

Imamo za kaj moliti: za dež, za kruh, za mir, za prava spoznanja in ravnanja vodilnih v državi in v Cerkvi, za svoje spreobrnjenje, za družine, za prenehanje ognja na Krasu, za naše gasilce, da bi se od tam varno vrnili domov… Naše barantanje z Bogom gre v nedogled. To preprosto pomeni, da ga vedno potrebujemo. Naše življenje je ena same odisejada brez konca, ki mu nikdar ne more biti dovolj Božje pomoči. Takšna je namreč naša pot vere, ki se bo enkrat končala pred vrati nebeškega Očeta, da vstopimo v njegov hišo.

Sveta Marijina starša, Ana in Joahim, prosita za nas pri Bogu, da bi dobro in varno hodili po poti vere. Mati Marija pa naj hodi z nami. Amen.

Msgr. dr. Peter Štumpf,

soboški škof in podpredsednik SŠK