Škofijska gimnazija Vipava (ŠGV) je bila ustanovljena 15. maja 1991 kot ena od prvih zasebnih šol pri nas in je tako že zakorakala v četrto desetletje svojega delovanja. Častitljivo obletnico so obeležili tudi na slovesni prireditvi 23. junija 2022.
Če bi bili natančni, bi na Škofijski gimnaziji v Vipavi pravzaprav morali praznovati že lani, a so morali praznovanje zaradi vsem znanih razlogov prestaviti.
V športni gimnaziji škofijske gimnazije se je tako zbralo več sto sedanjih, pa tudi nekdanjih dijakov šole. Tem so se pridružili tudi predstavniki preostalih slovenskih katoliških gimnazij ter delegacija iz sestrske katoliške gimnazije iz Požege, s katero Škofijska gimnazija uspešno sodeluje. Prisotna pa sta bila tudi generalni vikar koprske škofije in nekdanji rektor ŠGV Slavko Rebec ter župan občine Vipava Goran Kodelja. Ta je Škofijski gimnaziji Vipava dopoldne podelil letošnjo nagrado Občine Vipava.
ŠGV: širina duha, globina duha in vrednote življenja
Škofijsko gimnazijo Vipava že več kot dve desetletji vodi njen sedanji ravnatelj Vladimir Anžel. Ta je v uvodnem govoru poudaril, da kratica ŠGV pravzaprav dobro opisuje tudi tisto, kar počnejo v Vipavi, kjer mladim skušajo dati Širino sveta, Globino duha in Vrednote slovenstva. Te pa lahko po njegovem mnenju »v polnosti zajame samo veselo srce, tisto, ki ne glede na leta utripa v ritmu mladosti«.
Prav v tem utripu se je odvijalo tudi nadaljevanje prireditve, ki so jo dijaki popestrili z odličnim zborovskim petjem in številnimi drugimi glasbenimi vložki.
Zahvala za predane soustvarjalce šolskega prostora
Ob tej priložnosti so se na prireditvi posebej zahvalili tudi nekaterim sodelavkam in sodelavcem, ki so v preteklih letih predano skrbeli za razvoj šole in njenega dijaškega doma. Nagrado v imenu ustanovitelja šole so tako prejele: tajnica šole Nadja Ferjančič, profesorica slovenščine Bojana Pižent Kompara, laborantka in mentorica fotografskega krožka Nadja Ušaj Pregeljc, poleg nagrade pa sta še zahvalo ob odhodu v pokoj prejeli dolgoletna vzgojiteljica in pomočnica ravnatelja v dijaškem domu Ivica Čermelj in profesorica matematike Emilija Grahor.
Priznanje Škofije Koper za dolgoletno delo pa so prejeli profesorica umetnostne vzgoje in knjižničarka Matejka Fajdiga, profesor zgodovine Andrej Vovk, profesorica geografije Teja Pišot in profesor športne vzgoje Daniel Sušnik.
Vidim, da bo dobro, ker vem, da bo z nami Bog
V preteklost in prihodnost šole se je ozrl njen nekdanji rektor in predstavnik škofije Slavko Rebec in poudaril: »Vidim da bo dobro, to vem in vem zato, ker vidim vas, ki ste voljni nadaljevati zgodbo tako malega semenišča kot Škofijske gimnazije Vipava. Zrela tridesetletnica kliče po kolegialnosti in sodelovanju tistih, ki ste, smo, zoreli z njo. Ne pozabimo tega. Sedemdesetletnik pa upa na mladostni zagon in verjame, da bo lahko nekomu predal svoje življenjske izkušnje. Predvsem pa vidim, da bo dobro, ker vem, da je z nami Bog. Je, je bil in bo.«
Kakšna je prtljaga ŠGV?
Škofijsko gimnazijo v Vipavi je v minulih treh desetletjih obiskovalo že več kot 1500 dijakov, ki so si znanje nabirali pod vodstvom 77 dosedanjih profesorjev.
Častitljiva obletnica je bila seveda tudi praznik vseh njih. Mesto osrednje govornice je tako prevzela nekdanja odlična dijakinja šole, sedaj pa svetovalka nekaterim največjim globalnim korporacijam Kristi Hodak Knobloch.
Ta je v v svojem govoru poudarila, da je v poslovnem življenju močno pomembna prtljaga. Obletnice pa so po njenem mnenju »odličen mejnik, da ocenimo, ali nas naša prtljaga dela bolj uspešne ali pa je postala samo preveliko breme«.
Ob tridesetletnici Škofijske gimnazije Vipava je v svoj petnajstletni kovček, ki ga je polnila prav na tej gimnaziji, pogledala tudi sama. Znotraj so namreč stvari, ki jih je takrat pospravila in jih še vedno nosi povsod, kamorkoli gre: »In kaj mislite, da sem našla v tej svoji potovalki?« je povprašala zbrane. »Našla sem štiri stvari, ki sem jih vzela s sabo v svet: solidarnost, iznajdljivost, uporništvo in integriteto.« Te vrednote so ostale tudi izven šolskih poti.
Da jim je škofijska gimnazija ostala v najlepših spominih, je pričala tudi udeležba številnih nekdanjih dijakov šole.
Kot je povedala ena od njih, Teja Modic, so se zato prav danes tudi vrnili malo pogledat nazaj, pozdravit vse profesorje, sošolce, sošolke: »Lepo je priti nazaj sem, kjer si se počutil domačega. Enostavno je tukaj lep kraj in gimnazija kot taka je zelo gostoljubna.«
Nekdanji dijak Matej Marc pa je svoje vtise strnil z besedami, da je bilo »obdobje na škofijski gimnaziji eno najlepših obdobij v življenju doslej. Ta štiri leta so bila res bogata, na več področjih. Predvsem mi je bilo v šoli všeč to, da ni bil poudarek samo na učenju in učni snovi in tistem, kar je pisalo v učbenikih in smo se morali učiti za teste in spraševanja, ampak se je določen del posvetil tudi razvoju osebnostnih lastnosti in raznih odgovornosti in se spodbujalo aktivnosti na raznih področjih.«
Sam je tako lahko vodil moški pevski zbor. Zato je hvaležen profesorjem, vodstvu, kot tudi dijakom, ki so bili takrat z njim, da je imel možnost razvijati se na škofijski gimnaziji.
Naloga ŠGV
Ob prireditvi smo se pogovarjali tudi z ravnateljem ŠGV Vladimirjem Anželom. Ta se je na kratko ozrl v zgodovino vse do takrat, ko so politične razmere končno dovolile ustanovitev takšne šole. Ta je nastala na temeljih nekdanjega malega semenišča in je prvih nekaj let živela le z enim razredom. Nato se je začelo govoriti, da bo oblast znova začela omejevati zasebne šole. Pa čeprav so bile takrat v Sloveniji samo tri. Leta 1995 je bil tako sprejet Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja, ki je predvideval, da mora imeti vsaka samostojna šola vsaj dva oddelka. Zato je obstajala nevarnost, da se šola ukine.
Koprska škofija se je odzvala z investicijo, ki je leta 1999 omogočila odprtje nove šole. Danes se tako na na njej šola okoli 300 dijakov, opaža pa tudi, da je med njimi tudi veliko otrok nekdanjih dijakov.
Vloga gimnazije je danes po njegovem mnenju sicer nekoliko drugačna kot v preteklosti. Kot poudarja, ta za dijake ni zanimiva več zgolj zato, ker je katoliška šola. Nanjo tako prihajajo tudi dijaki, ki do tedaj niso imeli veliko stika z verskim življenjem. Zato je po ravnateljevem mnenju danes velik izziv, »kako ohranjati v tem ponorelem svetu vendarle neko katoliško identiteto.« Za to se šola trudi na več ravneh. Na osnovnem tako dijake seznanja s tem, »da obstaja tudi duhovni del človeške osebnosti«. Obenem pa se vedno najde tudi nekaj dijakov, ki si želijo tudi nekaj več napredovanja, k čemur lahko dijakom veliko pomagata tudi dva šolska kaplana.
