Nadškof Cvikl pri krizmeni maši: Duhovniki, hvala vam, da izgorevate in se darujete za vam zaupano božje ljudstvo

28.3.2024 Maribor Škofija Maribor, Velika noč

Nagovor nadškofa msgr. Aljozija Cvikla pri krizmeni maši v mariborski stolnici

Dragi sobrata v škofovski službi, dragi duhovniki, stalni diakoni, sestre redovnice in redovniki, bogoslovci, dragi bratje in sestre!

Zbrali smo se h krizmeni sv. maši, med katero bomo blagoslovili krstno in bolniško olje ter posvetili sv. krizmo, po kateri je današnja sv. maša dobila ime. Ob tem je danes tudi dan zahvale za dar duhovništva, zato boste dragi duhovniki obnovili  svoje duhovniške obljube. Skupaj bomo prosili za stanovitnost in svetost nas, ki smo bili poklicani, in Gospoda prosili za nove duhovniške, redovniške in misijonske poklice.

I.

Na začetku se želim zaustaviti ob liku duhovnika, kot nam ga predstavi papež Frančišek v apostolski spodbudi »Veselje evangelija«, ko govori o duhovniku kot »oznanjevalcu evangelija z Duhom«.

Na binkoštni dan je Sv. Duh storil, da so učenci »šli iz sebe« in postali oznanjevalci velikih Božjih del. Sveti Duh jim je dal moč, da so to veselo oznanilo oznanjali srčno in pogumno, da so bili sposobni iti proti toku miselnosti tistega časa. Jezus išče oznanjevalce evangelija, ki niso le oznanjevalci z besedo, ampak predvsem s svojim življenjem, ki sta ga  Božja ljubezen in usmiljenje spremila do te mere, da življenje samo postane glasnik evangelija (prim VE 259). To pomeni, da smo srečni in hvaležni za dar, ki smo ga prejeli. Duhovnik je oznanjevalec vesele novice, zato ni dovolj, da ohranjamo to, kar smo prejeli, ampak je potrebno napredovati. To je pot nenehne duhovne rasti in zorenja.

II.

Naša duhovniška služba se ne meri po pastoralnih uspehih, pa čeprav smo jih veseli, v središču tudi niso mrzlične dejavnosti, ampak »biti z Gospodom, da bi obrodili sad« ( prim. Jn 15). On nas je poklical, da »bi bili z Njim«. Iz tega »občestva z Njim« nas potem pošilja kot svoje odposlance.  Jezusov poklic tako vključuje to dvojnost: »ostajati z Njim« in »biti poslan«. Vsaka naša dejavnost se začne s srečanjem z Njim in to potem postane oznanjevanje. Srčika našega  oznanjevanja je, da nam je Bog blizu, da je živ in delujoči Bog, ki vidi, sliši, in nam je pri krstu podaril svoje božje življenje.

V osebnem odnosu z Njim nam daje sposobnost razločevanja, da znamo ločiti med tistim, kar prihaja od Boga, in kar nas od oddaljuje od Njega in nas pusti prazne, izmučene in izropane. Naše duhovniško življenje ni nekaj statičnega, ampak je nenehno približevanje Njemu, ki nas je poklical, da bi imeli izkušnjo prijateljske, žive prisotnosti. Kot duhovniki imamo srečo v eni stvari: imamo namreč ključe od cerkvenih vrat. Tako lahko smuknemo v cerkev takrat, ko je le-ta zaprta, ter se postavimo pred Gospoda tako kot prazno vedro poleg slapa. Dobra molitev je tista, v kateri svojo praznino izročamo Gospodovi polnosti, svojo šibkost njegovi moči. Pri taki molitvi tudi ni treba izgovarjati veliko besed. Bog je navzoč v Presvetem zakramentu, ker nam vsem hoče biti na razpolago.

III.

Čas, v katerem živimo, ni naklonjen Cerkvi, še manj pa duhovnikom, diakonom, bogoslovcem, redovnicam in redovnikom. Mnogi nas imajo za ostanek neke preteklosti, za glasnika Nekoga, ki večine ljudi ne zanima in ne nagovarja več.  Postavlja se nam vprašanje: »Kaj v tem času od nas pričakuje Gospod? Kam nas usmerja Duh, ki nas je mazilil in poslal kot glasnike evangelija?« Največja nevarnost je, da  želimo postati všečni ljudem, h katerim smo poslani. Tu se začne »duhovna posvetnost«, ko se želimo približati svetu tako, da oblečemo modo sveta. To se zgodi, ko se pustimo zapeljati očarljivosti minljivega, povprečnosti, skušnjavi moči in vpliva v družbi ( prim. EV 93). Potrebna je notranja budnost, da varujemo um in srce, da v sebi ohranimo očiščevalni ogenj Duha.

To pa sem sposoben, če gojim tesno prijateljstvo z Gospodom, z drugo besedo, vsak dan je potrebno opreti svoje oči vanj, »ki je izpraznil samega sebe in se za nas ponižal do smrti« (prim Flp 2,7–8). Iz te povezanosti z Njim, po molitvi in zakramentih, se rodi želja, da darujemo sebe, »da postajamo razlomljen kruh za lačne«, da delimo pot s tistimi, ki so utrujeni in obteženi.

IV.

Na veliki četrtek je Jezus postavil sveto evharistijo in duhovništvo. Kot poveličan bo ostal do konca sveta navzoč v evharistiji in duhovnikih, na najodličnejši način prav v evharistiji, ki ima kot zakrament edinosti vlogo, da utrjuje in poglablja našo vero in vezi med nami. Pomen duhovnikov razumemo, če pomislimo, da nobene mašne daritve ni brez duhovnika. Tega se po naših občestvih vse premalo zavedamo, kajti vsi pričakujejo, da bo škof našel kakšnega duhovnika in ga poslal. Pa iz leta v leto to postaja večji problem, ki se bo z leti samo poglabljal. Skrb za nove duhovne poklice mora postati primarna skrb nas vseh. Vse nas mora skrbeti in boleti pomanjkanje duhovnih poklicev. Za duhovne poklice naredimo največ, če svoje življenje živimo pristno, veselo in izpolnjeno. Sveti Efrem Sirski pravi: »Tisti, ki uživa evharistijo, uživa duha in ogenj« in zato naj bi vsak kristjan, posebej pa duhovnik, bil »zrcalo večnosti«.

V.

Dragi sobratje duhovniki, diakoni, bogoslovci, redovnice in redovniki.

Hvala vam za vaše pričevanje. Hvala vam za to, da izgorevate in se darujete za vam zaupano božje ljudstvo. Skupaj danes prosimo, da nas Božji Duh napolni z mirom in dopolni, kar je v nas začel, da bomo lahko njegovo znamenje, njegovi preroki, ki v te naše dneve prinašajo upanje. Bodimo učenci pravih odnosov, ki temeljijo na zaupanju, spravi in miru. Pojdimo naprej z navdušenjem in pogumom.

Delajmo skupaj kot duhovniški zbor, z brati in sestrami laiki, učimo se sinodalne poti, ki nam bo pomagala, da bomo našli nove pastoralne poti, ki jih navdihuje Sv. Duh.

VI.

Dragi verniki, predstavniki naših občestev, še posebej molivci za nove duhovne poklice, prosim, da molite zame, za vse škofe, duhovnike, diakone, redovnice in redovnike, za svetost in zvestobo nas že poklicanih. Vpričo vas bomo zdaj duhovniki obnovili duhovniške obljube. Naše službeno duhovništvo ni nad vašim splošnim krstnim duhovništvom, ampak je dar za vas. S tem službenim duhovništvom služimo vam. Prosim vas, da nas podpirate pri našem poslanstvu, kajti samo tako bomo živa Cerkev, eno Božje ljudstvo in priče križanega in Vstalega Gospoda. Ker smo vzeti izmed vas, smo obdani tudi s slabostmi. Imejte potrpljenje z nami in nas tudi bratsko in z ljubeznijo opominjajte, ko opazite, da smo padli pod vplivom kake slabosti.

Prosim vas, skrbite za svoje duhovnike, tudi za njihovo zdravje in dobro počutje, pa tudi za njihov gmotni položaj. Bodite njihovi sodelavci in prevzemajte naloge, ki bodo duhovnike razbremenile, da se bodo lahko bolj posvečali svojemu osnovnemu poslanstvu, to je oznanjevanju evangelija, podeljevanju zakramentov, obhajanju sv. evharistije ter duhovnemu spremljanju svojih vernikov.

VII.

Želim vam blagoslovljene velikonočne praznike in si želim, da bi vedno globlje  odkrivali odrešenjsko sporočilo velikonočnih skrivnosti, iz teh skrivnosti  tudi živeli in pričevali v upanju o ljubezni Boga in do prav vsakega človeka na tem svetu.

Amen.