»Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo želim. Evangelij te tretje adventne nedelje nam spregovori o Janezu Krstniku, ki je medtem, ko je bi v ječi, poslal svoje učence, naj vprašajo Jezusa: 'Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?'« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna Apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 3. adventno ali nedeljo Gaudete. Ob sklepu opoldanske molitve je sveti oče blagoslovil »Jezuščke«.
Janeza je namreč, ko je slišal govoriti o Jezusovih delih, zajel dvom, če je zares On Mesija ali ne. Janez je imel v mislih strogega Mesijo, ki bo, ko bo prišel uveljavil pravico z močjo tako, da bo kaznoval grešnike. Sedaj pa nasprotno ima Jezus sočutje do vseh. V središču njegovega delovanja je usmiljenje, ki odpušča, »slepi spregledujejo in hromi hodijo, gobavi so očiščeni in gluhi slišijo, mrtvi so obujeni in ubogim se oznanja evangelij (v. 6). Dobro nam bo delo ustaviti se ob tej krizi Janeza Krstnika, ki je vstopil v krizo, ker lahko reče kaj pomembnega tudi nam.
Besedilo poudari, da se je Janez nahajal v ječi, in to nam da, poleg fizičnega kraja, misliti na notranje stanje, ki ga doživlja. V ječi je temačno in ni možnosti videti jasno in onkraj. Dejansko Krstniku ne uspe več prepoznati v Jezusu pričakovanega Mesija in v napadu dvoma pošlje učence, da to preverijo: »Pojdite in preverite, če je ta Mesija ali ne«. Čudi nas, da se to dogaja ravno Janezu, ki je v Jordanu krstil Jezusa in ga je nakazal svojim učencem kot Božje Jagnje (prim. Jn 1,29). To pomeni, da tudi največji verniki gredo skozi tunel dvomov. Tega tunela dvoma ni obvarovan. In to ni slabo, nasprotno, včasih je to bistveno za duhovno rast, ker nam pomaga razumeti, da je Bog vedno večji od naše predstave. Dela, ki jih počne so presenetljiva glede na naše račune. Njegovo delovanje je drugačno in gre onkraj naših potreb in pričakovanj. Zaradi tega ga nikoli ne smemo prenehati iskati in se obračati proti njegovemu resničnemu obličju. Veliki teolog, dober teolog je rekel, da je Boga »potrebno odkrivati po etapah… včasih celo misleč, da smo ga izgubili (H. DE LUBAC, Sulle vie di Dio, Milano 2008, 25). Točno to počne Krstnik, ki ga v dvomu ponovno išče, ga sprašuje, »razpravlja« z Njim in ga končno ponovno odkrije. Janez, ki ga je Jezus imenoval največjega med rojenimi od žene (prim. Mt 11,11), nas skratka uči, naj Boga ne zapiramo v svoje sheme, kar je vedno nevarnost, skušnjava, da si napravimo boga po naši meri, boga za uporabo. Bog je povsem nekaj drugega.
Bratje in sestre, tudi mi se lahko včasih znajdemo v isti njegovi situaciji, v svoji notranji ječi, kjer ga držimo v svoji ošabnosti, nesposobni prepoznati Gospodovo novost, da že vemo veliko o Njem. Dragi bratje in sestre, nikoli ne vemo vsega o Bogu. Morda pa nosimo v glavi močnega Boga, ki dela to kar hoče in ne Boga krotke ponižnosti, usmiljene ljubezni, ki posreduje vedno tako, da spoštuje našo svobodo in naše izbire. Morda pa mu bomo tudi mi rekli: »Si res Ti, tako ponižen, Bog, ki prihaja, da nas bo rešil? Tako ponižen, tega ne razumem«. Nekaj podobnega se lahko zgodi tudi z brati, ki jim s svojimi idejami ter predsodki, ki jih imamo, še zlasti tistemu, za katerega čutimo, da je drugačen od nas, pripašemo toge nalepke.
Advent je torej čas, da obrnemo perspektivo in dopustimo čuditi se veličini Božjega usmiljenja. Čudenje. Bog vedno prebudi začudenje. To smo videli v programu (RAI) Po njegovi podobi, ko so govorili o čudenju. Bog je vedno tisti, ki ti prebudi začudenje. Advent je čas, ko se pripravljajoč jaslice za Deteta Jezusa ponovno učimo, kdo je naš Gospod. Gre za čas, ko izstopimo iz določenih shem in predsodkov do Boga in bratov. Advent je čas, ko namesto, da mislimo na naša darila, podarimo besede in dejanja tolažbe tistemu, ki je ranjen, kakor je to storil Jezus s slepimi, gluhimi in kruljavimi.
Naj nas Marija v teh dneh priprave prime za roko, nas prime za roko v pripravi na Božič in nam pomaga prepoznati v majhnosti otroka veličino Boga, ki prihaja.
