Papeževo sporočilo ob 50-letnici apostolskega pisma sv. Pavla VI. Ministeria quaedam

25.8.2022 Katoliška cerkev Katoliška cerkev
Sv. Pavel VI. je vodil Katoliško cerkev od leta 1963 do leta 1978. Sv. Pavel VI. je vodil Katoliško cerkev od leta 1963 do leta 1978.

Papež Frančišek je ob petdeseti letnici apostolskega pisma Ministeria quaedam sv. Pavla VI. poslal sporočilo škofom, duhovnikom in diakonom, posvečenim osebam in vernim laikom.

Sporočilo svetega očeta Frančiška
škofom, duhovnikom in diakonom,
posvečenim osebam in vernim laikom
ob petdeseti letnici apostolskega pisma
v obliki motu proprija Ministeria quaedam
sv. Pavla VI.

1.  Petdeseta letnica Apostolskega pisma v obliki »Motu proprija« Ministeria quaedam sv. Pavla VI. [AAS 64 (1972) 529-534] nam nudi priložnost, da ponovno razmislimo o temi služb. V rodovitnem, ki pa ni bil brez napetosti, kontekstu, ki je sledil 2. vatikanskemu koncilu, je ta dokument ponudil Cerkvi pomembno razmišljanje, katerega sad ni bila samo prenova discipline glede prve tonzure, nižjih redov in subdiakonata v latinski Cerkvi – kot je napisano v naslovu – ampak je Cerkvi ponudil tudi pomembno perspektivo, ki je imela moč, da je navdihnila nadaljnji razvoj.

2. V luči te odločitve in razlogov, ki so jo podpirali, je treba razumeti dve nedavni Apostolski pismi v obliki »motuproprija«, v katerih sem spregovoril o temi vzpostavljenih služb. Prvo, Spiritus Domini, z 10. januarjem 2021 je spremenilo kan. 230 §1 Zakonika cerkvenega prava glede dostopa žensk k vzpostavljeni službi lektorata ali akolitata. Drugo, Antiquum ministerium, z 10. majem 2021 je vzpostavilo službo katehista. Teh dveh posegov ne smemo razlagati kot preseganje prejšnjega nauka, ampak kot nadaljnji razvoj, ki je postal mogoč, ker sloni na istih načelih, skladnih z razmišljanjem 2. vatikanskega koncila, ki so navdihnila Ministeria quaedam. Najlepši način za obhajanje današnje pomenljive obletnice je ravno v tem, da nadaljujemo in poglobimo razmišljanja o službah, ki ga je začel sv. Pavel. VI.

3. Tema je temeljnega pomena za življenje Cerkve: ni namreč krščanske skupnosti, ki ne bi izražala služb. Pavlinska pisma, pa ne samo ona, to obširno izpričujejo. Ko, če izberemo en primer med številnimi možnimi, apostol Pavel nagovori Cerkev, ki je v Korintu, je podoba, ki jo opišejo njegove besede, skupnost, ki je bogata s karizmami (1 Kor 12,4), službami (1 Kor 12,5), dejavnostmi (1 Kor 12,6), razkritji (1 Kor 12,7) in z darovi Duha (1 Kor 14,1.12.37). Raznolikost uporabljenih izrazov opisuje široko razširjenost služb, ki se organizira na dveh trdnih temeljih: v izviru vsake službe je vedno Bog, ki s svojim Svetim Duhom dela vse v vseh (prim. 1 Kor 12,4-6); namen vsake službe je vedno skupno dobro (prim. 1 Kor 12,7), izgradnja skupnosti (prim. 14,12). Vsaka služba je Božji klic v dobro skupnosti.

4. Ta dva temelja omogočata krščanski skupnosti, da organizira raznolikost služb, ki jih vzbuja Duh glede na konkretno situacijo, v kateri skupnost živi. Ta organiziranost ni zgolj funkcionalno dejstvo, ampak je skrbno skupnostno razločevanje v poslušanju tega, kar Duh predlaga Cerkvi na konkretnem kraju in v tistem trenutku njenega življenja. Razsvetljujoče zglede takšnega razločevanja imamo glede službenih struktur v Apostolskih delih, to se pravi skupino dvanajsterih, ki je morala poskrbeti zamenjavo za Juda (Apd 1,15-26), potem sedmerica, ki je morala razrešiti napetost v skupnosti, ki se je ustvarila (Apd 6,1-6). Vsaka službena struktura, ki nastane iz tega razločevanja, je dinamična, živahna, prožna kot delovanje Duha. Vanj se mora vedno globlje ukoreninjati, da se izogne nevarnosti, da bi dinamičnost postala zmedenost, da bi se živahnost skrčila na nepripravljeno improvizacijo, da se prožnost spremeni v poljubne in ideološke prilagoditve.

5. Sv. Pavel VI. je ob uporabi koncilskih naukov v Ministeria quaedam opravil resnično razločevanje in pokazal smer za nadaljevanje poti. Ko je namreč sprejel zahteve številnih koncilskih očetov, je preveril veljavno prakso in jo prilagodil zahtevam tistega trenutka ter škofovskim konferencam priznal možnost, da Sveti sedež prosijo za vzpostavitev tistih služb, ki jih imajo za potrebne ali zelo koristne na svojem področju. Tudi molitev škofovskega posvečenja, v delu prošenj, med njegovimi prvenstvenimi nalogami navaja organiziranje služb: » … po tvoji volji naj razdeljuje službe …« (Posvetitve,  št. 26, str. 73: » … ut distribuat munera secundum paeceptum tuum …«).

6. Zgoraj omenjena načela, ki so dobro zakoreninjena v evangeliju in vključena v najširši okvir ekleziologije 2. vatikanskega koncila, so skupni temelj, ki nam omogoča, da spodbujeni po poslušanju konkretnosti življenja cerkvenih skupnosti, ugotovimo, katere so tiste službe, ki tukaj in sedaj gradijo Cerkev. Občestvena ekleziologija, zakramentalnost Cerkve, dopolnjevanje skupnega duhovništva in službenega duhovništva, bogoslužna vidnost vsake službe so doktrinalna načela, ki po oživljajočem delovanju Duha v raznolikosti služb ustvarjajo skladnost.

7. Če je Cerkev Kristusovo telo, mora vse služenje (ministrare) učlovečeni Besedi prežemati njene člane, od katerih vsak, zaradi svoje enkratnosti, ki odgovarja na oseben Božji klic, kaže neko potezo obraza Kristusa služabnika. Skladnost njihovega delovanja kaže svetu lepoto njega, ki »ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45). Molitev za diakonsko posvečenje ima pomenljiv izraz za opis raznolikosti v edinosti: »Po delovanju Svetega Duha si oblikoval Cerkev, Kristusovo telo, raznoliko in mnogotero v svojih karizmah, razčlenjeno in strnjeno v svojih udih …« (Pontificale Romanum, De Ordinatione Episcopi, Presbyterorum et Diaconorum, Editio typica altera, št. 207, str. 121: «Cuius corpus, Ecclesiam tuam, cælestium gratiarum varietate distinctam suorumque conexam distinctione membrorum, compage mirabili per Spiritum Sanctum unitam …»).

8. Vprašanje krstnih služb se dotika različnih vidikov, ki jih je vsekakor treba upoštevati: terminologija, ki se uporablja za označevanje služb, njihova doktrinalna utemeljitev, pravni vidiki, razlike in razmerja med posameznimi službami, njihova poklicna vrednost, formativni programi, postavitveni dogodek, ki usposobi za opravljanje neke službe, liturgična razsežnost vsake službe. Že samo iz tega kratkega seznama spoznamo zapletenost teme. Vsekakor je treba še naprej poglabljati razmišljanje o vseh teh tematskih jedrih. Toda če bi se morali potegovati za to, da jih opredelimo in jih razrešimo, da bi potem mogli živeti službo, nam zelo verjetno ne bi uspelo priti posebno daleč. Kot sem spomnil v Veselje evangelija (št. 231-233) je resničnost nad idejo »in med obema je treba vzpostaviti trajen pogovor ter se tako izogibati, da se ideja loči od resničnosti« (št. 231).

Tudi drugo načelo, ki sem ga omenil v Veselju evangelija (št. 222), čeprav v drugem kontekstu, nam lahko pomaga: čas je pomembnejši kakor prostor. Bolj kot obsedenost s takojšnjimi rezultati pri reševanju vseh napetosti in razjasnitvi vsakega vidika, s čimer tvegamo zamrznitev procesov in si včasih domišljamo, da smo jih ustavili (prim. Veselje evangelija, št. 223), moramo slediti delovanju Duha Gospoda, ki je vstal in šel v nebesa, in ki »je dal, da so nekateri apostoli, drugi preroki, spet drugi evangelisti, spet drugi pastirji in učitelji, da se sveti usposobijo za delo služenja, za izgrajevanje Kristusovega telesa, dokler vsi ne pridemo do edinosti vere in do spoznanja Božjega Sina, do popolnega človeka, do mere doraslosti Kristusove polnosti« (Ef 4,11-13).

9. Duh nas na različne in dopolnjujoče se načine naredi deležne Kristusovega duhovništva. Celotno skupnost naredi služečo, da gradi njegovo cerkvenostno telo. Duh deluje v prostorih, ki jih naše ubogljivo poslušanje napravlja voljne za njegovo delovanje. Ministeria quaedam je odprla vrata k prenovi izkustva služb vernikov, prerojenih v krstni vodi, potrjenih s pečatom Duha, nahranjenih z živim Kruhom, ki je prišel iz nebes.

10. Da bi mogli prisluhniti glasu Duha in ne bi zaustavljali procesa, ob pozornosti na to, da ga ne bi hoteli prisiliti z vsiljevanjem izbir, ki so sad ideoloških pogledov, menim, da je koristna medsebojna podelitev izkušenj zadnjih let, toliko bolj v ozračju sinodalne poti. Te lahko ponudijo dragocena pojasnila, da pridemo do harmoničnega pogleda na vprašanje o službah, ki izhajajo iz krsta, in tako nadaljujemo svojo pot. Zaradi tega želim v prihodnjih mesecih na načine, ki bodo opredeljeni, začeti pogovor na to temo s škofovskimi konferencami, da bi med seboj lahko podelili bogastvo izkušenj glede služb, ki ga je v teh petdesetih letih živela Cerkev, tako kot vzpostavljenih služb (lektorji, akoliti in šele nedavno katehisti), kot tudi kot izredne in dejanske službe.

11. Našo pot izročam Devici Mariji, Materi Cerkve. Marija, ki je pod srcem varovala učlovečeno Besedo, nosi v sebi službo Sina, ki je je bila deležna na način, ki je njej lasten. Tudi v tem je popolna podoba Cerkve, ki v raznolikosti služb varuje službo Jezusa Kristusa, ko sodeluje pri njegovem duhovništvu, vsak član na način, ki mu je lasten.

V Rimu, pri sv. Janezu v Lateranu, 15. avgusta 2022, na praznik vnebovzetja Blažene Device Marije, v desetem letu mojega papeževanja.

FRANČIŠEK

Vir: Vatican News - slovenska redakcija