Nikoli si nisem predstavljal, da bom moral v času pandemije, omejitev in socialne osamitve, ki se v mnogih državah zahteva, da se prepreči širjenje okužbe, napisati pismo penitenciarjem in vsem spovednikom.

Kljub temu se usmiljenje ne ustavi in Bog se ne oddalji!

Socialna osamitev, zahtevana iz zdravstvenih razlogov, čeprav je potrebna, ne more in ne sme nikoli preiti v cerkveno osamitev, kaj šele v teološko-zakramentalno osamitev.

V tem smislu je Apostolska penitenciarija v povezanosti s papežem Frančiškom, 19. marca razglasila Dekret v povezavi z Noto zato, da bi razjasnila pomen odpustkov, ki se podeljujejo v podporo spovednikom in duhovnikom, ki so v prvih vrstah ob bolnikih, umirajočih in vseh zelo zasluženih zdravstvenih delavcev.

Usmiljenje se ne ustavi, saj smo tam, kjer ne bi bilo mogoče obhajati zakramenta spovedi, dolžni moliti, tolažiti, duše priporočati božjemu usmiljenju, izvršujoč tisto vlogo duhovnikov posredovalcev, ki nam je bila podeljena na dan posvečenja.

Usmiljenje se ne ustavi, ker smo vsi, ki potrebujemo Jezusovo bližino in »milino«, ki se uresničuje tudi v trenutkih poslušanja in pogovora, sposobni v teh okoliščinah preizkušenj odpreti perspektivo upanja in svetlobe.

Usmiljenje se ne ustavi, ampak se izraža v pastoralni ustvarjalnosti tolikih duhovnikov, ki se na vse načine trudijo, da bi se približali ljudem, ki so jim zaupani, ter jim pričujejo o veri, pogumu, očetovstvu in v polnosti živijo svoje duhovništvo.

Usmiljenje se ne ustavi, temveč se izraža v majhnih potezah nežnosti in ljubezni do najrevnejših: do umirajočih v bolnišnicah, do zdravstvenih delavcev, do tistih, ki so sami in se bojijo, do tistih, ki nimajo doma, da bi v njem preživeli čas karantene ali tistih, ki nimajo najosnovnejšega za preživetje.

Usmiljenje se ne ustavi, ker se ne ustavijo daritve svetih maš, iz katerih priteka vsaka milost za Cerkev in za svet, četudi se slavijo brez fizične navzočnosti ljudi. Od križa, krvave Kristusove daritve, je vsem ljudem dana možnost odrešenja in sprave; od evharistične nekrvave Kristusove daritve, ki kaže na njegovo krvavo daritev, priteka prav tako odrešenje. V tem smislu smo kljub današnjim dramatičnim okoliščinam poklicani, da ponovno odkrijemo srčiko duhovniške službe in predvsem tisto, kar je v njej bistvenega: bolj Kristusovo delo kakor naše, saj gre za zakramentalno resničnost odrešenja, kateri služimo kot služabniki.

Usmiljenje se ne ustavi, temveč se izraža v vsaki presoji, ki jo sproža pandemija, v ponovnem odkrivanju vrednot, zaradi katerih je vredno živeti in umirati, v ponovnem odkrivanju tišine, češčenja in molitve, v ponovnem odkrivanju bližine drugega in predvsem Boga.

Usmiljenje se ne ustavi pri obhajanju svete liturgije, ki zvesto uresničuje skrivnosti odrešenja, ampak postane živa dobrodelnost, ki nudi pomoč ljudem, ki trpijo, in pri duhovniški službi ponuja Božje odpuščanje.

Usmiljenje se ne ustavi niti pri tistem, ki je bil poklican v večnost, ker vsakega izmed njih doseže molitev priprošnje v velikonočni gotovosti, da se s smrtjo odnosi ne pretrgajo, ampak se preoblikujejo, okrepljeni v občestvu svetnikov.

Izročimo ta čas in našo službo sprave ter to nenavadno veliko noč varstvu presvete Device, Matere usmiljenja, v gotovosti njene priprošnje, da bi vsak izmed nas dobil tisto novo življenje, ki je hrepenenje za vsakega vernika in vsakega človeka.

Kardinal Mauro Piacenza

V Vatikanu, 4. aprila 2020

prevod © Kanonist