Spoštovana predsednica Republike Slovenije gospa Nataša Pirc Musar!

Veseli vas sprejemamo v naši sredi tukaj, v Slovenskem domu v Rimu - danes, na praznik Gospodovega vnebohoda. Zaslužni papež, pokojni Benedikt XVI. je dejal: »Vnebohod ni neko kozmično-geografsko dogajanje, ampak je potovanje srca, ki te pelje iz zaprtosti v samega sebe v ljubezen, ki zaobjema celotno stvarstvo in človeštvo«. 

Počaščeni smo, da ste med nami kot najvišji predstavnik samostojne in neodvisne Republike Slovenije. V zadnjem času smo priče agresivnosti subkulture anti-civilizacije, in zato še težje dojemamo najplemenitejši pomen pojma »politika«, kakor je utemeljen v grško-rimski-krščanski paradigmi, na kateri gradi zahodna civilizacija: da je to skrb za skupno dobro. V zadnjem desetletju smo začeli govoriti o tem, kako je za slovensko samobitnost in prepoznavnost v svetu pomembna znanost, umetnost in gospodarstvo. 

Morda je vaš današnji obisk priložnost, da podčrtamo še eno področje, ki je odrinjeno iz naše zavesti. 

»Biser Slovenije« v vsej njeni naravni lepoti in plemenitosti slovenskega človeka je poznan v vseh koncih sveta v množicah tudi najbolj preprostih ljudi – po zavzetem delovanju slovenskih misijonarjev. Bogastvo slovenske duše doživljajo v mnogih narodih, ko se srečujejo s slovenskimi člani vodstev redovnih skupnosti na svetovni ravni. Iskrivost in pronicljivost slovenskega uma spoznavajo študenti iz vsega sveta na papeških univerzah v Rimu. Danes se tukaj srečujete z resničnimi slovenskimi ambasadorji, ki delujejo – oziroma delujemo – znotraj vesoljne Cerkve v svetovnem merilu. Hvala vam, da ste nas danes počastili s svojim obiskom.

Nahajamo se v Slovenskem papeškem zavodu. Izpostavimo le nekaj mejnikov tega slovenskega doma v Rimu. Januarja 1960 je ljubljanski škof, Božji služabnik Anton Vovk, prvič po nastopu komunizma v Jugoslaviji prišel v Rim na uradni obisk ad limina. Po začetni zamisli, da bi Slovenik služil predvsem za begunce in izseljence, je prevladala zamisel, da mora biti zavod široko zasnovana vseslovenska zadeva, v veliki meri posvečena vzgoji in izobraževanju duhovnikov–študentov na papeških univerzah, in s tem tudi njihovi povezanosti s središčem krščanstva. Na god sv. Cecilije, 22. novembra leta 1960, je Sveti Sedež ustanovi Slovenski zavod in že dve leti pozneje – leta 1962 – so rimski Slovenci ustanovili društvo Anton Martin Slomšek. O bogatem delovanju tega društva in glasilu Med nami bi lahko kaj več povedala tu navzoča gospa Brigita Česnik in gospod Ivan Rebernik. O aktualnem projektu večera slovenske sodobne teološke misli bo lahko spregovoril br. Jan Dominik Bogataj, kakor tudi drugi cenjeni gostje o njihovem delovanju, v kolikor bo čas dopuščal.

Prvi študenti kolegija so bili slovenski duhovniki iz Argentine, od leta 1965 pa so začeli prihajati na visokošolske bogoslovne študije tudi duhovniki-študenti iz matične domovine. Markantni  rektor Slovenika msgr. Maksimiljan Jezernik je takrat podčrtal, da se bodo v zavodu vzgajali duhovniki, ki bodo »vodili naš narod, svoj rod k vedno večji narodni in cerkveni dozorelosti in svetovni enakopravnosti«. Prvih 10 let se je Slovenik znotraj večnega mesta večkrat selil, konec leta 1970 pa je bil odkupljen objekt ob Novi Apijski cesti, v katerem se danes nahajamo. Slovenci so v ta namen zbirali darove na vseh petih celinah sveta. Leta 1973 vsi slovenski škofje blagoslovijo obnovljeno zgradbo, med avdienco 20. junija istega leta pa papež Pavel VI. podeli zavodu naziv »papeški«. Letos torej obhajamo 50-letnico tega naziva Sloveniku, naši narodni ustanovi v Rimu. 

Skozi desetletja so se tu zvrstili teološko-pastoralni tečaji in znanstveni simpoziji, leta 1979 je bila ustanovljena slovenska teološka akademija v Rimu, ki je podprla izdajanje zbirke Acta Ecclesiastica Sloveniae; prav tako pa so se tu zbirala umetniška dela slovenskih likovnih ustvarjalcev in literatura ter znanstvena dela slovenskih rojakov iz vsega sveta.  

Kako lahko razumemo naziv, ki ga papež podeli posameznim ustanovam, in sicer da postanejo »papeški«? Preprosto bi lahko rekli, da papež te ustanove sprejme za »svoje« in da potem preko takih ustanov kaže bližino določenemu narodu – v kolikor gre za narodno ustanovo. Pomenljivo je, da je sveti papež Janez Pavel II. ob 30-letnici obstoja Slovenika, leta 1990, osebno obiskal ta zavod. Iz svoje osebne izkušnje je gotovo so-doživljal zgodovinski trenutek Slovencev, ki so se pripravljali na plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti.

Zlasti po tem papeževem obisku je Slovenik začel širše odpirati svoja vrata tudi duhovnikom drugih narodnosti in drugih obredov. Slovenski škofje so podprli tako usmeritev s preprosto, a zelo prepričljivo utemeljitvijo: Kakor so bili slovenski duhovniki-študentje gostje po drugih zavodih, posebej misijonskih, tako je prav, da lahko sedaj mi pomagamo drugim, zlasti tistim, ki prihajajo iz misijonskih dežel. Kot sad odprtosti slovenske cerkve do misijonskih dežel lahko vidimo danes pripravljenost redovnic iz Madagaskarja, da so po polstoletnem služenju slovenskih Marijinih sester prevzele gospodinjstvo v Sloveniku.

Njihovo služenje je zelo dragoceno ne samo za naše študente, trenutno so iz Kameruna in Indije, ampak še bolj za obiskovalce iz Slovenije, ki se po času covida in po končanih obnovitvenih delih, zopet radi vračajo v Slovenik. Kot dom za romarje iz Slovenije je Slovenik v Rimu »župnija« za vse slovenske župnije in »dom« za vse slovenske družine, ki obiščejo večno mesto. 

Slovenski papeški zavod Slovenik se lahko pohvali kot zavod treh svetih papežev, kakor priča spominsko obeležje ob vhodu v hišo: Janez XXIII. me je priklical v življenje, Pavel VI. me je uvrstil med papeške ustanove, Janez Pavel II. me je obiskal in blagoslovil. 

Naj zaključim s preprosto poezijo, ki jo je sestavil nekdo v času razglasitve slovenske samostojnosti in neodvisnosti: 

Tisoč let smo – in več, Slovenci živeli pod tujci!  
Zlomljen zdaj tuji je meč; smo narod svoboden, priznan! 
Bogu hvaležen za tò bo zavod slovenski v Rimu hranil luč vere, duhà narodu svojemu v vek!

Spoštovana predsednica Republike Slovenije gospa Nataša Pirc Musar, prisrčno dobrodošla v naši sredi.

Dr. Franc Maršič SDB