Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri diakonskem posvečenju

25.6.2022 Ljubljana–Koseze Diakon, Nadškof Zore, Škofija Ljubljana
Foto: Facebook profil nadškofa Zoreta Foto: Facebook profil nadškofa Zoreta

Spoštovani bratje duhovniki in diakoni, dragi Blaž Zorko, kandidat za diakonat, spoštovana starša in vsi sorodniki, spoštovane sestre redovnice, dragi bogoslovci, dragi prijatelji našega Blaža, dragi bratje in sestre. 

Danes se Cerkev ljubljanske nadškofije veseli skupaj z Blažem, ki je po petih letih življenja v bogoslovnem semenišču in študija teologije dozorel do odločitve, da prosi za diakonsko posvečenje kot prvo stopnjo zakramenta svetega reda. Skupaj z njim se vsi zahvaljujemo dobremu Bogu, ki v svoji očetovski ljubezni skrbi za nas. Zahvaljujemo se njegovi družini, saj duhovni poklici prihajajo iz družin in so potem poslani k družinam. Škofje večkrat slišimo prošnje za nove duhovnike, ki naj bi jih pošiljali na župnije. Na takšne prošnje moram odgovoriti, da župnijam lahko damo samo toliko duhovnikov, kolikor jih dajo župnije. Duhovni poklic namreč rodi in vzgaja družina, v veri in ljubezni do občestva pa se oblikuje znotraj domače župnije. Zato se najprej zahvaljujemo Blaževi mami in očetu, da sta sprejela Božjo ponudbo in omogočila Blažu življenje in zdravo okolje za človeško in krščansko rast. Zahvaljujemo se tudi župniji Koseze, ki je bila dovolj navdihujoč prostor, da je v dečku in potem mladeniču Blažu kal Božjega klica pognala v nežno bilko, potem pa postajala vedno trdnejša, vedno večja, dokler ni dozorela v odločitev: »Tukaj sem, kajti klical si me … Govori, kajti tvoj hlapec posluša … Za teboj bom hodil, kamorkoli pojdeš« (1 Sam 3,8.10; Lk 9,57).

Danes bomo slišali Blaževo besedo, s katero se bo Bogu izročil za vse življenje. Kot diakon in kot duhovnik ne moreš polovičarsko služiti Gospodu, s polovičnim delovnim časom. Pri Gospodu ne moreš biti sezonski delavec. Gospodu ne moreš reči, da mu boš služil vse dopoldneve, popoldneve pa boš imel zase. Ali da mu boš služil pet dni na teden, dva dneva pa bosta tvoja. Tudi mu ne moreš reči, da mu boš služil s svojo glavo, s svojo pametjo in svojim znanjem, srce pa boš zadržal zase ali morda še za koga drugega. 

Ne. Od vsakega kristjana Gospod zahteva vse, vse njegovo bitje. Ne samo od diakonov in duhovnikov. V enaki meri to Gospod pričakuje tudi od poročenih žena in mož, od družinskih mater in očetov, od ljudi, ki so iz različnih razlogov ostali samski. Gospod od vsakega pričakuje darovanje vsega njegovega bitja. Odgovor vsakega na Gospodovo povabilo, na Gospodov klic mora biti celosten in celovit.

Seveda pa Gospod ne kliče zato, da bi ljudi imel zase. Ko Marko v svojem evangeliju pripoveduje, kako je Jezus poklical učence, razkrije tudi razlog, ki ga je vodil pri tej odločitvi. Marko pravi: »Poklical je k sebi, katere je sam hotel. In odšli so k njemu. Postavil jih je dvanajst, ki jih je imenoval tudi apostole, da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat ter bi imeli oblast izganjati demone« (Mr 3,13-15).

Gospod, ki vsakega kristjana pokliče k zvestobi Njemu in skupnosti, potem posameznika pošilja na kraj njegovega služenja. Večino jih pošlje v družine, da kot možje in žene pričajo za veličino zakonske ljubezni in da kot matere in očetje sodelujejo pri Božji stvariteljski skrbi za človeški rod. Tudi oni so poklicani, da v predanosti in polnosti služijo Gospodu s tem, da so zvesti in ljubeči možje in žene, matere in očetje.

Nekatere pa Gospod pokliče, da bi bili na poseben način blizu njegovega srca in bi jih mogel pošiljati k vsem svojim otrokom. Če so možje in žene, matere in očetje, prvenstveno poslani v svoje družine, potem pa tudi v svoje družbeno in delovno okolje, kjer živijo svojo poslanstvo oznanjevanja, pa so tisi, ki jih Gospod na poseben način pokliče za seboj, pripravljeni na poslanstvo, ki presega poročenost in presega tudi družino: poslani so k vsemu Gospodovemu ljudstvu. 

Kandidat za diakonat Blaž se bo zato v duhu poslanosti k vsemu Božjemu ljudstvu z Božjo pomočjo odpovedal poročenosti in obljubil čistost za vse življenje kot znamenje predanosti svojega duha Gospodu Kristusu zaradi nebeškega kraljestva v službi Bogu in ljudem.

Morda je odločitev za celibat najtežje razumljiva človeku današnjega časa, ko vse okoli nas brni od spolnosti, ko nekaj žebljev ne morejo prodati brez razgaljenega ženskega telesa. Zakaj bi se danes nek mlad človek, mlad moški, odločil za celibat? 

Vendar moramo pri sodbi biti previdni. Nekoč sem imel za nedeljo Dobrega pastirja pridigo o duhovnih poklicih. Ko je neka srednješolka prišla domov, je vprašala svojo mamo, kaj bi rekla, če bi se odločila za samostan. Mamin odgovor je bil: »Žalostna bi bila.« Sledilo je vprašanje, zelo logično: »Kako žalostna? Zakaj bi bila zaradi tega žalostna?« Mama je odgovorila: »Ker bi rada pestovala svoje vnuke, tvoje otroke.« 

Ali ni to najbolj naravna in iskrena željo neke matere; rada bi pestovala svoje vnuke. Vendar takšna želja, nadvse naravna in nadvse razumljiva, lahko postane resna ovira za Božjo voljo. 

Zato danes s ponižnim spoštovanjem pozdravimo Blaževo pripravljenost, da se oklene neporočenosti. Ta podaritev se po eni strani zdi kot omejitev, po drugi strani pa pomeni odprtost za razsežnosti Božjega kraljestva. Blaž, bodi velikodušen, predan in pogumen v življenju s Kristusom.

K ljudem bo Blaž poslan najprej kot oznanjevalec veselega oznanila. Oznanjal boš tako tistim, ki jih bo Božja dobrota pritegnila, da si bodo želeli živeti iz evangelija, kakor tudi tistim, ki bodo potrebovali večjo evangeljsko globino, nov način govorjenja o Kristusu, novo pričevanje Njegovi ljubezni.

Dragi Blaž, če boš hotel ljudem govoriti o Kristusu kot Besedi, kot Očetovi Besedi, boš moral najti tišino. Besede namreč ni brez tišine. V tišini se rodi beseda in v tišini se uho odpre za poslušanje. Nauči se molčati, nauči se poslušati, kakor je molčal in poslušal Jezus, da se je naučil poslušati Očetovo govorico. Beri, poslušaj, molči, premišljuj, da boš iz molčanja in poslušanja znal spregovoriti. 

V veliki ponižnosti deli zakramente, ki so ti zaupani: krščevanje in poročanje. To sta zakramenta, ki nas vcepljata v Kristusa in posvečujeta za življenjsko poslanstvo. Božjemu ljudstvu deli kruh življenja in ga z veseljem prinašaj bolnim, ostarelim in onemoglim. Naredil jim boš veliko dobro delo in prinesel velik veselja.

Ne pozabi pa, dragi Blaž, da je najpomembnejše diakonovo poslanstvo služenje. Danes je to zaradi različnih vzrokov postalo predvsem služenje oltarju. Diakon je na neki način postal duhovnikov pomočnik. Vendar imate diakoni sami svoje veliko poslanstvo in poklicanost. Ko so namreč apostoli videli, da delo v prvi krščanski skupnosti presega njihove moči, so se odločili, da po modrosti skupnosti in po delovanju Svetega Duha izberejo primerne ljudi, ki bodo skrbeli za krščansko dobrodelnost. Tudi Jezus sam je pri zadnji večerji odložil vrhnje oblačilo in se opasal za služenje skupnosti. Tudi tebe, dragi Blaž, bo diakonat opasal za služenje občestvu, za služenje bolnim, prezrtim, zavrženim. Ne odloži tega oblačila služenja.

Dragi starši, dragi bratje in sestre. Naj nas veselje ob današnjem posvečenju diakona Blaža spodbudi, da bo naša molitev k Bogu še bolj goreča in velikodušna, še bolj odprta za nepredvidljivost njegovih klicev, da bo naša Cerkev in njeno ljudstvo imelo dovolj oznanjevalcev evangelija in delivcev svetih skrivnosti. 

Dragi Blaž, naj tvojo odločitev vedno spremlja in varuje Mati Marija, ki naj te sprejme v svoje brezmadežno Srce, ki danes goduje. Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit