Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri mašniškem posvečenju v ljubljanski stolnici

29.6.2021 Ljubljana Duhovniki, Škofija Ljubljana

Spoštovani gospodje škofje, dragi bratje duhovniki, spoštovano semeniško vodstvo, spoštovani višji redovni predstojniki in predstojnice, dragi diakoni, bogoslovci, spoštovane sestre redovnice. Pozdravljam vas v naši stolnici, kjer bomo danes posvetili tri nove duhovnike, dva novomašnika naše nadškofije in kapucinskega novomašnika. Zato z velikim veseljem pozdravljam drage brate novomašnike Petra Čemažarja, Boštjana Dolinška in br. Jurija Slamnika iz kapucinskega reda. Pridružujemo se veselju njihovih družin, sorodnikov in prijateljev, ki so jih z molitvijo in človeško bližino spremljali in podpirali na poti njihovega duhovniškega zorenja.

Dragi bratje. Pravkar ste na povabilo: »Pristopijo naj tisti, ki bodo posvečeni za mašnike,« z jasnim »Tukaj sem,« izrazili svojo pripravljenost odgovoriti na klic Gospoda Jezusa Kristusa. Duhovništvo ni karierna pot mladega človeka, ki se odloči, da bo v življenju uresničil svoje sanje, izpolnil svoja pričakovanje in dosegel zastavljene cilje. Današnje mlade ljudi močno nagovarja in pogojuje ravno tak način razmišljanja. Že od malih nog jih spodbujajo, naj bodo boljši od drugih, uspešnejši od drugih, učinkovitejši od drugih; naj postanejo pomembni in bogati ali pa bogati in pomembni – vrstni red niti nima posebne vloge. Z eno besedo, spodbujajo jih k tekmovalnosti z drugimi. Ta težnja po tekmovalnosti, po preseganju drugih, pa te mlade ljudi od drugih oddalji. V tej tekmovalnosti drugih ne morejo gledati kot obogatitev samih sebe in dopolnitev njihovih talentov, ampak jih vidijo kot večjo ali manjšo grožnjo za njihovo doseganje zastavljenih ciljev. 

Na začetku priprave na duhovništvo in na duhovniški poti ne sme biti nič podobnega. Kristus pride mimo človeka, kakor je prišel mimo Petra in Andreja, ali pa mimo Jakoba in Janeza, in ga povabi: »Hodi za menoj!« Klic ni vedno tako jasen, ni vedno tako razločen. Tudi vi, dragi bratje, ste Jezusov klic zaslišali vsak na svoj način, vsak pri svojih čolnih in mrežah, vsak pri svojih sanjah in načrtih za prihodnost. Za nekoga je bila pot precej premočrtna, za drugega bolj zavita.

Do tega trenutka ste morali že velikokrat izgovoriti: Tukaj sem. Na eni strani Božji klic, na drugi strani vaša pripravljenost ta klic slišati in sprejeti. Skozi ta skrivnostni pogovor Božjega in človekovega srca se oblikuje duhovniški poklic in v istem trajnem pogovoru poteka tudi duhovniško služenje Bogu in ljudem.

Prav stalna bližina z Jezusom Kristusom, neprestan pogovor z njim vam bo pomagal, da ga boste vedno bolj spoznavali. Nekateri bodo o njem govorili s prezirom in posmehom, drugi bodo o njem govorili spoštljivo kot o izjemnem človeku, kot o etični in moralni veličini. Redkokdaj bo prišel na lestvice najpomembnejših in najbolj vplivnih ljudi v neki družbi. Ne bo vas nagovarjal s časopisnih naslovnic in ne bo ga na družbenih omrežjih. Na neki način ga skorajda ne bo v okoljih in sredstvih, ki so danes pomembna. Za vas, dragi bratje, pa mora biti središčna os vašega mišljenja, govorjenja in delovanja. Za vas mora postati najpomembnejša in najbolj vplivna oseba, da boste spoznali, kako zelo resnična je njegova beseda: »Brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5). Današnji godovnjak apostol Pavel je to povedal v pismu prijatelju in učencu Timoteju: »Gospod mi je pomagal in dal moč … otel me je levu iz žrela« (2 Tim 4,17).

Kako boste živeli to bližino z Jezusom? Najprej z redno in dobro molitvijo. Učite se moliti pri njem, ki je veliki molivec in veliki učitelj molitve. Njegov pogovor z Očetom je prevzel učence, da so ga prosili, naj še nje nauči moliti. Kajti kakor Jezus ni govoril kot pismouki in farizeji, ampak je govoril kot nekdo, ki ima oblast, tako tudi molil ni tako, kakor so molili v shodnicah in na uličnih vogalih, ampak so v njegovi molitvi začutili sinovsko povezanost z Očetom. Ta povezanost z Očetom je bila njegova jed, iz katere je izpolnjeval Očetovo voljo: »Ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi« (Lk 22,42). Kadarkoli boste sklenili roke k molitvi, imejte v srcu ljudi, h katerim boste poslani kot oznanjevalci, posvečevalci in pastirji. Ko boste v molitvi stali pred Gospodom, naj raste vaša ljubezen do njih in pripravljenost žrtvovati se zanje. 

Temu ljudstvu boste oznanjali in razlagali Božjo besedo. Preden boste z oznanilom stopili pred ljudi, naj Božja beseda postane svetilka vašim nogam, luč na vaši stezi (prim. Ps 119,105). 

Vaše veliko poslanstvo bo služba usmiljenja. Bodite sklonjeni k ljudem, ki bodo k vam prihajali po tolažbo in po odvezo. Postanite Božja ušesa, da boste mogli razodevati Božje srce in njegovo usmiljeno ljubezen. Ne pozabite, nikoli ne pozabite, da nismo mi dali življenja za ljudi, ampak je Jezus umrl za nas vse; da je »Bog tisti, ki je v Kristusu spravil svet s seboj, nam pa je zaupal besedo sprave« (2 Kor 5,19). Prav so namreč imeli pismouki, ki so ob Jezusovem odpuščanju grehov hromemu premišljevali v svojih srcih: »Kdo more odpuščati grehe, razen enega, Boga« (Mr 2,7). Postanite dobri in zvesti spovedniki v duhu Božjega služabnika prof. Antona Strleta, ki je študentom večkrat rekel: »Na prižnici vsa resnica, v spovednici pa usmiljenje.« Ob vaši lepih mašah, ob odličnih pridigah vas bodo ljudje občudovali in hvalili, ko pa bodo v spovednici po vas doživeli Božjo dobroto in nežnost, vam bodo hvaležni.

Po vas, dragi bratje, bo Jezus uresničeval največji čudež, ki se godi na svetu: po besedah posvetitve bo kruh spreminjal v svoje telo in vino v svojo kri – oboje v daritev nove zaveze. Pri sveti maši se varujte vsakega videza. Posebno za novo mašo boste pred množico ljudi, veselih, navdušenih, hvaležnih. Vi pa v posvetilne besede, ki jih boste izgovarjali v Kristusovem imenu, polagajte tudi sami sebe. Ne bodite duhovniki, ki tudi samega sebe ne izročajo v daritev in spravno žrtev za življenje sveta. Ne moreš izreči: »To je moje telo, ki se daje za vas,« in ostati zunaj Jezusove žrtve. Ne moreš izreči: »To je kelih moje krvi, nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov,« ne da bi tej krvi dodal tudi daritev svojega življenja. Ne gre za množice, ne gre za nastop – za Kristusa gre in za odreševanje ljudi. 

S krstom boste Božjemu ljudstvu pridruževali nove ljudi. Ko boste z vodo oblivali glavo krščencev, naj ljudje v tej gesti začutijo Božjo očetovsko naklonjenost, obenem pa pristno veselje Cerkve, ki se veseli vseh, ki postanejo del njenega občestva. V svojem občestvu negujte veselje odrešenih.

Kot Kristusove duhovnike vas bodo klicali k bolnikom; eni bodo prestrašeni, drugi se bodo upirali usodi, spet drugi bodo hrepeneli po smrti kot odrešiteljici. Bližajte se jim z neizmernim spoštovanjem. Človekovo trpljenje je velika skrivnost in nikoli je ne smemo razvrednotiti s plehkostjo. Z bolniškim oljem in zakramentom jih položite v objem Božjega usmiljenja. Vaš prihod k bolniku naj bo Božji obisk, brez mnogih besed, a z veliko ljubezni.

Na neki način bo tudi vsak izmed vas doživljal preganjanje, kakor ga je apostol Peter v Prvem berilu. Ne bojte se. Bodite Kristusovi. In on vas opogumlja: »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal« (Jn 16,33). Stalno pa boste doživljali tudi tolažbo Cerkve, ki bo za vas neprenehoma molila, ne glede na to, ali boste preganjani ali v ječi ali sredi življenjskega poleta. Izročam vas tudi molitvi vaših staršev, ki bodo vaši najbolj zvesti molivci. Ne pozabite. Oni bodo vedno ostali vaši očetje in matere, vi pa ste s svojim »Tukaj sem« in polaganjem rok danes postali povsem Kristusovi. Bojujte dober boj, tecite do konca in ohranite vero. Gospod vam bo pomagal in vam dal moč. Njemu slava vekomaj. Amen.

 

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit