Dragi bratje duhovniki, dragi Frančiškovi bratje, varuhi romarskega svetišča Marije Pomagaj, dragi bratje in sestre. Iskreno vas pozdravljam na Brezjah, pri Mariji Pomagaj. V mislih mi zvenijo besede, ki jih je pokojni nadškof Alojzij Šuštar – lani smo se spominjali 100-letnice njegovega rojstva – tolikokrat povedal prav tukaj na Brezjah. Z vero v srcu in v glasu je zagotavljal romarjem: »Marija je pomagala, Marija pomaga in Marija bo pomagala.« 

V istem spoznanju in prepričanju smo tudi mi priromali na Brezje, k Mariji. Nekateri smo tukaj, pred milostno Marijino podobo, drugi ste z nami in z njo povezani preko sodobnih sredstev komunikacije, vsi pa smo eno samo občestvo, ena sama družina verujočih, ki smo se zatekli k Mariji Pomagaj, ker še nikdar ni bilo slišati, da bi ona koga zapustila, ki je pod njeno varstvo pribežal, njene pomoči prosil in se njeni priprošnji priporočal.

Prišli smo na Brezje, da bi po Mariji povedali njenemu Sinu, Jezusu Kristusu, da potrebujemo odrešenika. Sami smo preslabotni, da bi bili gospodarji vsega v svojem življenju. To spoznanje boli, obenem pa tudi osvobaja. Boli, ker smo ljudje že od raja naprej v nenehni skušnjavi, da imamo vse v svojih rokah, da smo gospodarji na svojem, da obvladamo svoje življenje v vseh njegovih odtenkih. Pa tudi osvobaja, ker spoznanje naše slabotnosti ne vodi v temo, ne vodi v neuspeh, če le s svojo krhkostjo in ranljivostjo pridemo pred Gospoda Jezusa. Zanj je prerok Izaija napovedal, da je »bilzaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, je bil zaničevan in nismo ga cenili. V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine, mi pa smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega … Gospod je naložil nanj krivdo nas vseh« (Iz 53,3-4.6).

Zato prihajamo k njemu z velikim upanjem in zaupanjem. K njemu prihajamo v postnem času, ko ob njegovem zgledu in po njegovem usmiljenju skušamo prenoviti svoje življenje. V tem času premišljujemo postaje njegovega križevega pota. Kako je padal! Če pozorno opazujemo upodobitve njegovih padcev, bomo videli, da je padal vedno nižje vedno globlje. Prvi padec je bil samo na kolena. Pri drugem padcu se je moral opreti tudi na roke. Pri tretjem je šlo do konca, do tal, z obrazom na zemljo. 

Vsem nam so ti padci poznani. Ne iz upodobitev Jezusovega križevega pota in iz premišljevanja njegovega trpljenja. Ne. V teh padcih se prepoznam jaz, se prepoznamo mi vsi. Ne samo tisti, ki so se morali in se morajo boriti z alkoholom in njihovi domači. Vsak izmed nas ima šibka področja v življenju, pozna klance, ki so strmi in je korak na njih strašno naporen. In na teh klancih pada. Pri tem padanju doživlja resničnost latinske modrosti: Abyssus Abyssum Invocat – brezno kliče breznu. Vzete so iz 42. psalma in opisujejo stisko molilca. Večinoma te besede razumemo v smislu, da vsak greh rodi nov greh; da človek, ki pade, pa ne vstane, ne bo obležal tam, kamor je padel, ampak bo zgrmel še globlje. 

Ima pa možnost vstati. Ko premišljujem Jezusove padce na njegovi kalvarijski poti, me vedno znova prešine vprašanje: Zakaj ni obležal? Zakaj se je vedno znova dvignil, si ponovno naložil smrtno breme na ramena in nadaljeval pot? Saj je vendar vedel, da ga na vrhu ne čaka postelja, ampak pribitost in smrt. Kljub temu je vstajal, ker je vedel, da je na koncu te poti odrešenje.

To upanje mora vedno znova dvigati tudi vsakega izmed nas. Dvigati nas mora iz padcev v naše slabosti in tudi naše grehe. Pri vsakem so drugačni, čeprav se na zunaj zdijo tako zelo podobni. In vsak se mora po padcu dvigniti in nadaljevati pot do vrha, do odrešenja. Jezus je šel pred nami, da bi nam dal pogum. On obložen, kakor pravi Izaija, z našimi boleznimi, z našimi bolečinami, s krivdo nas vseh. Mi pa stopamo za njim, obloženi s svojimi boleznimi, s svojimi bolečinami in vsak s svojo krivdo. V njem pa je rešitev, v njem smo bili odrešeni in kako osvobajajoče je, če se mu prepustimo, da nas more rešiti.

Kako spodbudno zveni Božja beseda iz ust preroka Ezekiela: »Če se brezbožni odvrne od vseh svojih potov, ki jih je storil, spolnjuje vse moje zakone in dela, kar je prav in pravično, bo gotovo živel in ne bo umrl. Nobena njegovih hudobij, ki jih je zakrivil, se mu ne bo vračunala; zaradi svoje pravičnosti, ki jo je vršil, naj živi« (Ezk 18,21-22). Bog nam obljublja življenje, dragi bratje in sestre, zato se z vsem zaupanjem obrnimo k njemu in se mu zahvaljujmo, ker sprejema nase vso našo krivdo, da bi mi imeli življenje in ga imeli v izobilju.

Ob Jezusu pa na njegovem križevem potu srečamo še veliko drugih ljudi. Eni se naslajajo nad njegovo zunanjostjo, ker »ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti. Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi,« pravi Izaija (Iz 53,2-3). Drugi pa so ga spremljali s sočutjem, z jokom in bolečino. Lajšali so mu njegovo trpljenje in mu pomagali nositi njegovo breme.

Tudi ob nas so bili in so ljudje; eni in drugi: tisti, ki kažejo s prstom in varljivo govorijo – prav v duhu današnjega evangelija (prim. Iz 58,9), in tisti, ki jih boli naša bolečina in jočejo nad našim trpljenjem. Jezus nam daje dragocen zgled. Zdi se, kot da se za tiste, ki se naslajajo nad njim, niti ne zmeni. Po drugi strani pa ne spregleda nobenega pogleda, nobene geste in nobenega dejanja tistih, ki z njim sočustvujejo: kako je pozoren do svoje matere, hvaležen Simonu in Veroniki, poln tolažbe za Jeruzalemske žene.

Jezus nas tukaj uči novih odnosov. V njem živo vidimo, da v trpljenju ni zgrbljen sam vase in neobčutljiv za vse, kar se dogaja okoli njega. Pač pa ne namenja posebne pozornosti tistim, ki divjajo v sovraštvu in na ta način sovraštvo ne more vstopiti vanj. Hvaležno in pozorno pa sprejema vse, kar mu ljudje dobrega storijo. Ne samo, da so se v njegovo dušo zarisali obrazi teh ljudi, tudi on je njim podaril svoje obličje – Veroniki na čudežen način, odtisnjeno na potni prt, s katerim mu je obrisala obraz, drugim v duše, da ga niso nikoli več pozabili. Tisti trenutki poti z njim so zaznamovali vse njihovo življenje.

Skupna pot skozi trpljenje, skozi padce in vstajanje, vse do rešitve in osvoboditve je tudi med nami in tistimi, ki so hodili z nami, vzpostavila nove odnose. Te odnose moramo skrbno varovati, saj so nekaj najdragocenejšega, kar se more roditi na poti iz pekla zasvojenosti: nov človek in novi odnosi do ljudi okoli njega, ker se je na tej poti prečistilo dostojanstvo vsakega posameznika, predvsem pa smo pred alkohol ali druge substance, ki so nam prej pomenile vse, postavili ljudi – sebe in tiste okoli nas. Ti postanejo pomembnejši od vsega.

Na koncu se želim zahvaliti tudi Slovenski Karitas in vsem drugim organizacijam, ki so se ji pridružile pri organizaciji postne akcije 40 dni brez alkohola. S tem ozaveščajo vse, tiste, ki imajo težave z alkoholom, tiste, ki zaradi tega trpijo in tudi vse ostale, ki se s tem tako ali drugače srečujemo v življenju, da je vsak izmed nas na potezi, da se odnos do pitja alkohola spremeni.

Ko pomislimo na Karitas, nam najprej pride na misel denarna in materialna pomoč potrebnim. Ta akcija in naše današnje srečanje pa nam govorita, da pomoči niso potrebni samo tisti, ki so materialno prikrajšani, pač pa tudi tisti, ki ostajajo lačni v medsebojnih odnosih, v različnih zasvojenostih in v neštetih oblikah, v katerih zbledi ali celo ugasne človekovo dostojanstvo.

Zato tudi prosim Marijo Pomagaj, ki je v Kani opazila stisko in materinsko poskrbela zanjo, naj tudi vsem sodelavcem Karitas da pozorno oko in ljubeče srce, da bodo znali odkrivati stiske, pa tudi da bodo našli poti do reševanja vseh teh stisk.

Marija Pomagaj, prosi za nas.

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit