Dragi bratje in sestre. 

Pred praznikom samostojnosti in enotnosti smo se zbrali v ljubljanski stolnici. Prišli smo, ker se zavedamo, kako velika dobrina je naša država Republika Slovenija in njena samostojnost, obenem pa smo tu, ker vidimo in nam je jasno, da država in skupnost njenih državljanov potrebuje skrb in prizadevanje, da bi v resnici postajala prostor ustvarjalnega, rodovitnega in osrečujočega življenja za vse njene prebivalce.

Zato se nocoj oziramo v tisti čas, pred 23. decembrom leta 1990, pred dnevom, ko smo se Slovenci in prebivalci Slovenije na plebiscitu odločali ob vprašanju: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«

Mnenja, ki so jih v medijski prostor posredovali tisti, ki so hoteli prepričati ljudi, so bila zelo različna. Bili so očetje in matere samostojnosti, ki so trdno verjeli v sposobnost naših ljudi, da spoznajo zgodovinsko priložnost in prevzamejo odgovornost zase in za svoje na svoji zemlji. Bili so tudi tisti, ki so hoteli na vsak način ohraniti staro, propadlo politično tvorbo, in jo spremeniti zgolj z nekaterimi kozmetičnimi popravki. A vsem nam je znano, da kozmetika samo pokriva, zamaskira. Kozmetika ne spreminja – ne obraza in ne človeka – spreminja samo videz. In ti so grozili, da bomo jedli travo in nam dajali so možnost, da odidemo v Filadelfijo. 

Na srečo je bilo očetov in mater samostojnosti več. Njihov glas je bil bolj prepričljiv, njihove vizije niso živele iz naivne vznesenosti, pač pa so upoštevale resničnost razmer, po drugi strani pa izredno sposobnost in ustvarjalne zmožnosti naših ljudi. Vedeli so, da slovenski narod zmore, pa tudi narod se je začel zavedati svojih zmožnosti. Zato je bil rezultat plebiscita v resnici plebiscitarna odločitev za samostojnost.

Te samostojnosti in enotnosti se danes veselimo in se zanjo zahvaljujemo. Najprej našemu Bogu, ki nas je skozi zgodovino cesarstev in kraljevin, pa skozi najbolj mračna desetletja strahotnih izmov, fašizma, nacizma in komunizma, ki so bili eden hujši od drugega, in so hoteli zavojevati, ukrasti in iznakaziti dušo našega človeka, obvaroval in ohranjal, da smo mogli v trenutku milostnega nasmeha zgodovine odločno reči: »Da. Republika Slovenija naj postane samostojna in neodvisna država.« Hvaležni tudi tistim, ki so sebe, svoje sposobnosti in znanje, pa tudi svoje življenje zastavili za uresničitev volje ljudstva, da je odločitev na plebiscitu mogla čez pol leta postati razglasitev samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Hvala Bogu in hvala očetom in materam naše samostojnosti.

Kaj pa sedaj? Za zdravo sedanjost in rodovitno prihodnost bomo morali sprejeti zgodovino. Takšno, kakršna je bila. Brez mitov in brez olepšav. Zgodovino, ki je ne zakrivajo zaminirana brezna in pregrade v rudniških rovih. Zgodovino, ki ne ruši križev na grobovih pokopanih v mestu, v katerem ni prostora za vse. Zgodovino, ki bo sprejela vse svoje pokojne in jim izkazala spoštovanje. Zgodovino, v kateri bodo imeli svojo odločujočo besedo resnica, pravica in odpuščanje, kakor je rekel nadškof Anton Stres.

Kako priti do nje? Nekaj je o tem spregovoril Boris Pahor v Skarabeju v srcu. Takole piše: »V čistem zraku, ki mlačno veje na gornjem krovu, počasi sestavljam podobo človeške skupnosti v prihodnosti. Ta se bo nekoč morala z vsemi tehničnimi sredstvi, ki jih bo imela na razpolago, duhovno zbrati in v celoti počastiti spomin onečaščenih bratov. In ta vsezemeljska slovesnost bo obenem zaprisega, ki bo mejnik preteklega barbarstva. Podobe novega človeka pa ne bodo sestavljale niti poteze ovčje krotkosti niti odtenki angelske miline, ampak črte moškega ravnovesja, pogled zdrave odprtosti brez kompleksov« (Skarabej v srcu, 40).

Tehnike imamo dovolj, manjka pa duha, manjka tiste potrebne notranje svobode, da bi lahko duhovno zbrani v celoti počastili spomin onečaščenih bratov. A brez tega ne bomo mogli graditi prihodnosti, saj bomo neprestano gradili na nezdravih temeljih, ki bodo podobni kipu iz Danielove knjige, ki je imel noge deloma iz železa in deloma iz lončarskega ila. V njem ni bilo nobene trdnosti in se je ob prvem pretresu sesul v prah.

Potem pa se bomo morali zavestno ozreti v prihodnost. Prevečkrat ima človek ob našem obnašanju, zlasti ob obnašanju najbolj odgovornih v naši družbi, ki imajo dejansko moč v rokah, občutek, da njihova prihodnost ne sega dlje od njih samih. Zato smo deležni veliko obljub in veliko poskusov, in vedno znova razočaranja.

Zakaj? Naj še enkrat spregovori Boris Pahor: »Zakaj ne znanost ne tehnika nas ne bosta rešili, če ne bo v slovenskih ljudeh, v mladini, zavesti o slovenski bitnosti, kakršna polje v vseh naših duhovih. In nobene domovine ne bomo mogli pomagati zgraditi, ne afriške ne evropske ne svetovne, če ne bomo poprej znali z ljubeznijo uresničiti samostojno doživete in notranje prepričljive podobe svoje domačije.

Usodno bi se motil, kdor bi sodil o domačiji samo po mejnih stebričkih, po carinskih uticah in po barvi avtomobilskih tablic. Kdor bi mislil, da mora ljubiti in varovati nedotakljivost in narodno integriteto samo te domačije, ta bi v resnici ne ljubil in ne varoval niti te. Saj novi rod, ki ne bi živel iz preteklosti, ne bi vedel, kaj naj varuje za prihodnje rodove.« (Skarabej v srcu, 218-219).

Včasih moramo prisluhniti tujcem, ki jim so jim blizu naša domovina, kultura in ljudje. V mislih imam letošnjega prejemnika naziva častnega senatorja Univerze v Ljubljani dr. Michaela Bigginsa. V zahvali za prejeto priznanje je v izborni slovenščini med drugim dejal, da potrebujemo jezik, prostor in ljudi. Lahko bi rekli, da smo poklicani za prihodnje rodove varovati to troje: jezik, prostor in ljudi. Do teh treh temeljnih dejavnikov prepričljive podobe svoje domačije, kakor pravi Pahor, bomo morali zavzeti zelo drugačen odnos, kakor ga imamo danes. Najprej tisti, ki v državi odločajo, pa tudi vsi, ki nam je naša država več kot zgolj priložnost za uveljavljanje volje do moči in priložnost za kopičenje dobrin, ampak jo imamo radi, ter si prizadevamo za njen napredek in razvoj; ki čudež naše države doživljamo in živimo v duhu berila: »Vriskaj! Ukaj! Veseli se, raduj se iz vsega srca! Ne boj se! Naj ti roke ne omahnejo! Gospod, tvoj Bog je pri tebi, mogočni rešitelj! On se veseli nad teboj v obnovljeni ljubezni; vriskajoč se raduje nad teboj, kakor ob prazniku.« 

V evangeliju pa smo slišali prav takšne izraze veselja ob srečanju Elizabete in Marije. »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa.« Nujno moramo spremeniti miselnost in odnos do življenja. Namesto da se pogovarjamo, kako ljudem odpreti pot v smrt – to pomeni, da smo se kljub govorjenju o pravicah in dostojanstvu kot narod odločili za smrt – se moramo resno vprašati, kako naj se odpremo življenju.

Božič je praznik življenja, ki nam ga Bog ljubeče podarja v svojem Sinu, da bi se ga hotel tudi vsak izmed nas veseliti pri sebi in pri vseh drugih ljudeh. Da bi na življenje začeli gledati kot na blagoslov in ga tudi sami blagoslavljati.

Ko vam čestitam za dan samostojnosti in enotnosti vam za novo leto želim, da bi se kot posamezniki in kot narod odločili za življenje in v resnici na stežaj odprli vrata življenju – tudi v še nerojenih in v umirajočih.

Bog, blagoslovi našo državo Slovenijo in vse njene prebivalce. Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit