Pridiga škofa Maksimilijana Matjaža pri diakonskem in mašniškem posvečenju v Petrovčah

2.7.2023 Petrovče Škofija Celje, Duhovniki, Diakon
Foto: Janko Rezar Foto: Janko Rezar
Dragi bratje in sestre, vse vas lepo pozdravljam v našem dragem svetišču Marijinega obiskanja v Petrovčah!
 
Tukaj smo se zbrali, da se pod Marijinim ljubečim pogledom kot Cerkev zahvalimo njenemu Sinu za darove poklicanosti - da tudi danes daje zoreti sadove Svetega Duha v svoji Cerkvi;  da tudi danes kliče delavcev na svojo žetev, ljudi, ki te sadove prepoznavajo, se jih veselijo, jih sprejemajo in so jim pripravljeni posvetiti svoje življenje.
 
Pozdravljam škofa Stanislava in vse zbrane duhovnike. Zbrali smo se danes po prazniku apostolov Petra in Pavla tudi zato, da se ob diakonskem in mašniškem posvečenju zahvalimo za dar svojega poklica.
 
Pozdravljam provinciala dominikanske province fra. Slavka Sliškovića in vse brate dominikance, ki ste danes prišli sem, da podprete svojega sobrata Draga na začetku njegove duhovniške poti.
 
Pozdravljam trboveljskega župnika Mateja in z njim vse prisotne iz obeh trboveljskih župnij, ki spremljate diakonskega kandidata Mihaela.
 
Pozdravljam sorodnike in prijatelje obeh ordinandov, vse, ki ste ju spremljali na njuni poti k posvečenju, ter vse brate in sestre od blizu in daleč.
 
Naj Božja Mati, ki jo tukaj častimo, omehča in odpre naša srca za Božjo besedo in darove Duha, ki nam jih želi Bog danes pri tem bogoslužju podariti.
 
Zbrani smo, da diakona Draga Ferenceka iz reda dominikancev posvetimo v mašnika, gospoda Mihaela Hilda iz župnije Sv. Martina v Trbovljah pa posvetimo za diakona. Tako naj danes najprej vama, dragi Mihael in Drago, močno zazvenijo Gospodove besede iz današnjega evangelija: “Ne bojte se!”
 
Tudi vsem nam, dragi bratje in sestre, kliče Gospod svojo trdno Božjo besedo: “Ne bojte se!” Trikrat se v evangeliju, ki smo ga slišali, ta klic ponovi - da bi tako res dosegel vse pore našega življenja!
 
Ne bojte se! “Ne bojte se Kristusa!”, nam je klical že papež Janez Pavel II., “ker vam ničesar ne jemlje, ampak vse daje, in to še na bolj popoln način” – tako je dodal kasneje papež Benedikt XVI.
 
1. Drago in Mihael, ne bojta se torej najprej klica, s katerim vaju je Bog klical in vabil, da bi mu zaupala, se mu izročila in mu sledila. Oba sta prehodila sorazmerno dolgo in pestro pot, ko sta počasi prepoznavala Gospoda in Njegov načrt za vajino življenje. Pot vsakega je bila nenavadna in edinstvena. Ni bilo malo preprek, težav, preobratov in presenečenj. Klic pa je vedno bolj rastel in zorel, verjetno marsikdaj na drugačen način, kot sta si predstavljala. A Gospod vaju je privedel do tega trenutka, ko bo On po škofu iztegnil svojo roko in vama po duhovnem maziljenju podaril neizbrisno znamenje njegovega sinovstva, njegovega diakonskega in duhovniškega služenja. Postala bosta posvečena prinašalca Njegove navzočnosti, Njegove moči in ljubezni.  Verjamem, da vaju ob tem dejstvu spreletava ne samo blaženost, ampak tudi strah ob zavedanju svoje človeške nemoči, nevrednosti in omejenosti.
 
2. Zato nam Gospod danes kliče: “Ne bojte se svojih omejitev in svoje nepopolnosti.” Z Gospodom lahko namreč tudi te postanejo rodovitna njiva za dobra dela. 
Papež Frančišek večkrat poudarja, naj se varujemo skrajnosti, ki hromijo naše življenje po veri. Lahko se namreč kot Jezusovi učenci počutimo večvredni in boljši od drugih, ali pa se počutimo ničvredni in slabši kot drugi. Nismo večvredni, ne ničvredni, ampak ljubljeni. Bog ne kliče samo popolnih, ampak predvsem take, ki ga iščejo, ki ga ljubijo in ki ga potrebujejo. Ne sramoti človeških slabosti, žal pa mu je takih, ki so polni samih sebe in v njih ne more biti prostora ne za Boga, ne za ljudi. Za Boga so lahko tudi naše slabosti in stiske priložnosti, da nas nagovori in se nam približa, da se nam tako odprejo oči za stisko drugih in za Božje usmiljenje. 
 
Draga Mihael in Drago, zaupajta Gospodu, ki vama danes pravi: "Vredna ste več kot veliko vrabcev. Celo lasje na glavi so vama prešteti!” Če se mu bosta zaupala in izročila, lahko Gospod tudi po vajini nemoči v in po vajinem življenju dela velike in nove stvari.
 
3. Tretji “Ne bojte se!”, ki ga lahko izluščimo iz današnjega Gospodovega nagovora svojim apostolom, pa je: “Ne bojte se ljudi!” Gospod je poklical svoje apostole, ne da bi ostali pri njem, ampak da bi jih lahko pošiljal k ljudem, da bi v življenju z njimi pričevali za Boga Očeta in za njegovo ljubezen do vsakega človeka. 
 
Drago in Mihael, na različne načina bosta služila Bogu in njegovemu ljudstvu. Drago v duhovniški službi, Mihael pa v diakonski. Rodovitnost vajinega služenja bo odvisna tudi od tega, koliko bosta imela rada ljudi. Ne pozabita Jezusovih besed: Karkoli ste storili kateremu mojih najmanjših, ste meni storili. Biti ljudem na razpolago ne bo vedno samo užitek. Morda bo to terjalo še največ napora, saj je rane, ki si jih ljudje tako hitro zadajamo drug drugemu, z leti vedno težje nositi. A tudi tukaj nam Gospod prihaja naproti: »Preloži svojo skrb na Gospoda in on te bo podpiral!« 
 
Želim vama in nam vsem, da bi v njegovih zakramentih iskali konkretno moč, ki deluje, tudi ko človeško gledano v to ne moremo več verjeti.
 
Pri tem bi vaju rad spomnil tudi na svetopisemski gesli, ki sta si ju izbrala kot vodilo vajinega poklica. Čeprav se prej nista poznala, sta si gesli precej podobni. Dragovo novomašno geslo pravi »Zaupaj v Gospoda in delaj dobro!« (Ps 37,3). Mihael pa si je za vodilo svojemu diakonskemu poslanstvu izbral Pavlove besede: »Vi bratje, pa se ne naveličajte delati dobro.« (2 Tes 3,13) Obe gesli izražata željo, da bi lahko z Božjo pomočjo delala dobro, da bi lahko imela rada ljudi, čeprav bo to terjalo kdaj tudi žrtev in odpoved samemu sebi. Da bi se torej ne bala zase. 
 
Dragi bratje in sestre, draga ordinanda, 
še en globok razlog za pogum in veselo pričevanje naše vere nam danes razkriva Božja beseda. Apostol Pavel ne more zanikati dejstva, da nas vse bremeni greh in njegove posledice. Vendar greh kljub vsemu ni najmočnejša stvar v človekovem življenju. Božje odpuščanje in njegova ljubezen sta močnejša. In sicer veliko močnejša. »Če so namreč zaradi prestopka enega umrli mnogi, sta se v veliko večji meri razlila na mnoge Božja milost in dar.« (Rim 5,15)
 
Jezusov evangelij zato ne potrebuje oznanjevalcev, ki so popolni, ampak take, ki so tudi sami izkusili šibkost in slabost in zmorejo zato čutiti s človekom in se mu približati. Prav izkustvo osebne Božje ljubezni in usmiljenja je iz prvih učencev Petra in Pavla naredilo brata in apostola. Bog nas želi najprej osvoboditi strahu zase, da bi potem lahko sprejeli Njega in brate ter tako postali zares njegovi učenci. Za te darove bomo prosili tudi sedaj v teh svetih trenutkih posvečenja. Amen.