Prekmurje – vredna in primerna dežela za dostojen pokop žrtev povojnih pobojev v Macesnovi gorici 

Verni obhajamo praznik vseh svetih, neverni pa praznik mrtvih. Verni se danes srčno oziramo v nebesa, kjer v duhu gledamo tiste, ki smo jih poznali in vemo, da so v blagodejni večnosti. Ljubili so Boga, ljubili so nas, in ljubijo še naprej v nebesih. Njihova ljubezen daje hvalo Bogu za dar večne blaženosti, pa tudi za njegovo naklonjenost in pomoč vsem, ki smo tukaj še na poti vere, da varno dospemo do vrat njegovega doma, kjer nas bo kot zagovornica sprejela Mati Marija, angeli varuhi in naši krstni zavetniki. 

Današnji praznik vseh svetih je praznik vere in upanja, da s smrtjo ni vsega konec, in da s smrtjo ne bomo razpadli v prazen nič nebivanja. Smrt je zgolj prag, preko katerega vstopamo v neizrazno lepa domovališča nebeškega Očeta, ki nam jih je gospod Jezus pripravil s svojim vnebohodom. Rože in sveče na grobovih bi naj pomenile našo vero v to veliko resničnost in tudi veselje, da naši rajni živijo pri Bogu. 

Verni in neverni hrepenimo, da bi se še kdaj srečali s svojimi rajnimi, jih objeli, jim izpovedali željo, naj nam odpustijo slabe reče, s katerimi smo jih ranili in prizadeli; ali pa se jim zahvalili za veliko dobrega, pa smo s tem zamudili, ko so še živeli z nami. Ljubezen nevernih do rajnih je trpeča ljubezen, ker nima upanja na ponovno snidenje v nebesih. 

Verni bi danes morali moliti tudi za neverne, da bi jim Bog po Svetem Duhu prižgal iskrico upanja, ki bi se vedno bolj razplamtevala v vero v vstajenje od mrtvih. Takšna molitev bi nevernim pomenila našo veliko duhovno pomoč, ki bi zagotovo imela dobrodejen odmev in tudi odziv v Božjem srcu. 

Vera v večno življenje v nebesih je velik dar. In zato nas ta dar kliče k budnosti, da ga ne izgubimo. Budni pa smo lahko samo nad tem, kar imamo radi in nam nekaj pomeni. Za to, kar nam je dragoceno, se bomo borili do konca. Pri tem seveda ne moremo biti zaspani ali naveličani. 

Jezusovi blagri gojijo pozornost do vseh. Blagri pomenijo 'ustavo' Božjega kraljestva. Kot bi naj ustava predpisovala dolžnosti in ščitila pravice državljanov, tudi blagri predpisujejo dolžnost ljubezni državljanov Božjega kraljestva do Boga in vseh ljudi in hkrati ščitijo pravico, da smo tudi sami ljubljeni. 

To pa je kar težko opravilo, če skupaj seštejemo tisoč reči, ki nas prepričujejo, da bližnji ne morejo biti vredni naše ljubezni in pozornosti. Svetniki so se presegali prav v tem - ljubili so svoje bližnje, ne da bi pričakovali njihovo povratno ljubezen. In ta ljubezen pri mnogih gre vse do mučeništva, kar pomeni: ljubim, čeprav me bodo zaradi tega ubili. Kristus je šel to pot in mučenci hodijo za njim. 

Mnoge mučeniške poti so speljane tudi po Sloveniji. Na žalost nas ne povezujejo, ampak še zmeraj delijo. Prepiramo se, kdo od pobitih med in po vojni je vreden dostojnega pokopa in kdo ne. Ustava Jezusovih blagrov je s tem kršena in oskrunjena. Mrtvi nimajo ideologije in ne vere. Oni so tam, kjer ni delitve. Tam ne potrebujejo vere, ker gledajo Boga takšnega, kakršen je. Pravica do dostojnega pokopa in groba je pravica vseh. Ob grobovih verni molimo, neverni pa negujejo pietetni spomin na rajne. 

Iz Svetega pisma vemo, da Bog gleda zelo milostno na tiste, ki pokopavajo mrtve. Od njega si lahko obetajo prijateljstvo in naklonjenost. Tako je tudi kralj David žaloval za Savlom, ki ga je ves čas hudo preganjal in mu grozil s smrtjo. Ko je Savel bil ubit v boju s Filistejci, ga je David dostojno pokopal in njegove sinove, čeprav je nekatere sovražil, in padle vojake. 

Davidov pokop sovražnikov je bil Bogu zelo všeč, saj je klical po spravi in miru med Izraelci. Bog je Davidu jasno dal vedeti, da je njegov prijatelj, in ga je zato ves čas blagoslavljal, skrbel za njegovo varnost in blagostanje (prim. 2 Sam 1, 1-27; 21, 1-14). To je veliko sporočilo Svetega pisma o spravi, ki povezuje ljudi med seboj in z Bogom. 

V soboški škofiji ponujamo na cerkveni zemlji pristojnim v naši državi zelo časten in lep prostor za dostojen pokop pobitih in sedaj izkopanih iz brezna pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu. Gre za več kot tri tisoč dvesto Slovencev. Pri mnogih so našli svete podobe križa in Matere Marije. To govori o njihovi veri in zato tudi mučeništvu. Ljubljanske mestne oblasti jim namreč na tamkajšnjih Žalah odrekajo prostor za pokop. 

Prekmurje je bilo zaradi modrega ravnanja takratnega generalnega vikarja, duhovnika Ivana Jeriča, in nekaterih drugih duhovnikov, obvarovano ideoloških opredeljevanj in delitev. Zato je še danes srčna dežela, ki je pomirjena tudi s svojimi mrtvimi, ne glede na versko pripadnost ali idejno usmeritev. Tudi zato je Prekmurje primerno in vredno, da sprejme v svojo blagoslovljeno zemljo žrtve povojnih pobojev v Macesnovi gorici. 

V duhu Jezusovih blagrov do ubogih v duhu, krotkih, žalostnih, lačnih in žejnih pravice, usmiljenih, čistih v srcu, miroljubnih, preganjanih zaradi pravice, zasramovanih in preganjanih zaradi njega, nas Jezus, ki nas je v svoji krvi spravil s svojim Očetom, spodbuja tudi k spravi med živimi in mrtvimi. To bo naš mir in naša prihodnost (prim. Mt 5, 1-12a). 

V upanju, da bomo tudi z dostojnim pokopom žrtev povojnih pobojev v Macesnovi gorici – vsi – pripomogli k človeškemu in civilizacijskemu napredku naše družbe ter prispevali vsaj skromen delež k uresničitvi želje, ki nam jo v Zdravljici izraža naš največji poet: »Edinost, sreča, sprava k nam naj se vrnejo …«. 

Veliko molimo tudi k Materi Mariji in vsem svetim 'nebeščanom', naj nas varujejo v teh težkih časih in nam pomagajo do sprave na poti do Očetove hiše v nebesih. 

Amen. 

Msgr. dr. Peter Štumpf,
soboški škof