Pridiga škofa msgr. dr. Petra Štumpfa na Veliko noč

4.4.2021 Cerkev na Slovenskem Škofija Murska Sobota, Velika noč
Foto: Klavdija Dominko Foto: Klavdija Dominko

Velika noč – prečudoviti Božji privilegij

Veliko, zelo veliko govorimo v zadnjem času o privilegijih: Kdo bo prej prejel cepivo za zaščito pred novim virusom, kdo ima pri tem imel prednost – kadar gre za druge sem glede privilegijev zelo pozoren; precej manj pa kadar gre  zame.

Privilegij je lahko moralno sporen in je velikokrat povezan z močjo in s korupcijo. Ni pa privilegij zmeraj slab. Dobro je, da ga pri oskrbi imajo starejši in ranljivi ljudje, pa tudi drugi težki bolniki. Brez takšnega privilegija mnogi ne bi mogli niti preživeti. Privilegij pri negi in prehrani mora imeti tudi dojenček, ki potrebuje več pozornosti kot ostali večji bratci in sestrice. Dojenček brez takšnega privilegija ne bi mogel dobro uspevati v rasti in razvoju. Na mnogih področjih je privilegij dober ali pa celo nujen.

Kristusovo vstajenje od mrtvih je privilegij vseh privilegijev. Najhuje, kar se dogaja vsakemu živemu bitju, in tako tudi vsakemu človeku, je njegova smrt. Ta grozovitost je naša stalnica. Na žalost je smrt posledica greha, tistega starodavnega, o katerem človeštvu nima spomina, vendar o njem govori Sveto pismo in zaradi njegovih posledic trpimo na vsakem koraku.

Dobri župnik, sedaj že pokojni, je nekoč skupini duhovnikov dejal pomenljivo šalo na njegov in moj račun. Oba namreč sloviva po najini obilnosti. »A ne, gospod škof Peter, midva najinim dušam nisva pripravila zgolj enosobne garsonjere, temveč kar trisobno stanovanje, z veliko kuhinjo in dobro obloženo shrambo«?, s tem podukom je seveda močno nasmejal prisotne duhovnike. Priporočam to šalo v obrambo tudi vsem vam, dragi bratje in sestre, ki nosite težo in bremena telesne obilnosti in zaradi tega mogoče poslušate precej neslanih šal na ta račun s strani tistih,  ki pa mukotrpno skrbijo za svojo telesno linijo.

Prispodoba obilnega  župnika me močno spominja tudi na nebesa. Tam je nešteto bivališč, ki sicer niso napravljena po naših zemeljskih standardih, temveč so ustvarjena po meri naše vere in našega srca. Jezus rad primerja to blaženo stanje z gostijo in izbornimi jedmi ter žlahtnim vinom; starodavni krščanski pisatelji pa z zakladnicami. Gre za prečudovito nebeško veličastje, ki ga nikjer na zemlji ni in ga tudi  preprosto ne more biti – pač zaradi greha ki vse načenja in uničuje. Vse zlate kraljeve in cesarske palače na zemlji so namreč prave smeti v primerjavi z lepoto in bogastvom nebes. V nebesih ni nič načeto in ogroženo. Tam je vse obstojno na veke.

Vendar pa kako priti tja? Nihče ni vreden nebes, prav nihče. Greh nas je strahotno iznakazil. Bog tega ni mogel več gledati v nedogled. Preprosto se je odločil za privilegij.

V moči Svetega Duha nam je po nazareški devici Mariji daroval svojega Sina, Jezus Kristusa. Njegov prihod niso zaznamovali svetovni dogodki, so pa ga napovedovali starozavezni preroki. Hrepenenje po Božjem maziljencu, ki bo svet popeljal v območje Božjega veličastja, kjer sta trajen mir in blagodejnost, je bilo takrat velikansko – ne samo pri Judih, temveč tudi pri poganih. Svet je doživljal veliko notranjo tesnobo zaradi duhovne in moralne izpraznjenosti. Bog ni mogel več čakati. Njegove napovedi iz raja so se izpolnile v človeškem rojstvu Božjega Sina in se razodevale v njegovem oznanjevanju Božjega kraljestva ter skrbi za grešnike, bolnike, in uboge. Ti, ki niso za nikogar pomembni, so postali znamenje Božje pozornosti do človeštva.

Načini Božjega razodevanja v Kristusu niso ne za časa njegovega življenja in delovanja bili po logiki sveta – in še danes niso.

Kdo bi lahko sprejel, da se Bog pogovarja in druži z davčnimi prevaranti?

Kdo bi lahko toleriral, da prijateljuje s prodajalkami lastnega telesa?

Kdo bi lahko razumel, da je ozdravljal otroke rimskih poganov?

Kdo bi ne bil zgrožen, ko je obujal od mrtvih že razpadajoča trupla?

Komu se ne bi gnusilo, da se je dotikal gobavcev in jim vračal dostojanstvo?

Takšna in podobno opravila so nečastna, še bolj pa čudaška. Kdo bi lahko vse to razumel?

Dati sebe drugim na razpolago; postati celo suženj drugim, da jim bo dobro - to je logika, ki ni naša, temveč Kristusova. Kristusova logika se izkazu kot edina, ki presega meje zmožnosti človeškega dojemanja in razumevanja tudi v tem času epidemije novega virusa. Mnogi prav zaradi vere v Kristusovo nenehno navzočnost v tej svetovni preizkušnji presegajo sami sebe, da bi drugim bilo dobro. Močno nas nagovarjajo duhovniki, ki gredo v skafandrih med covid bolnike, da jim podelijo svete zakramente ali da jih blagoslovijo v njihovem trpljenju. To je pretresljivo pričevanje Kristusove pozornosti.

Duhovniki ali redovniki in redovnice v skafandrih na covid oddelkih naših bolnišnic in drugih ustanov niso edini. Tudi drugi naši dobrotniki so sedaj nenehno izpostavljeni nevarnostim, ker služijo v skrajnih mejah naših stisk in nam pri tem dajejo na razpolago lastno zdravje in življenje.

Kristus je poleg naših grehov in naše smrti, vzel nase tudi vse naše preizkušnje ter jih na križu pridružil svoji preizkušnji, jih nesel v grob in nam jih z vstajenjem od mrtvih vrača kot osvobojene in poveličane moči, ki nas poživljajo in ohrabrujejo na poti do Očetove hiše v nebesih. Nihče ni vreden teh vstajenjskih darov, prav nihče. Kristus pa nas je vse, čisto vse, s svojo smrtjo in vstajenjem napravil za vredne. Pred svojim Očetom nas je opraviči, brez naših zaslug, da smo postali vredni večnega življenja v nebesih. Nič mu ne moremo za to dati, čisto nič. Edino vera je potrebna in naš odgovor na ta Kristusov dar. Odgovor pa je v našem služenju drug drugemu.

Veliko noč lahko razumejo in praznujejo samo tisti, ki so čisti in dobri v srcu, ker ti že sedaj  z očmi duše zrejo Boga in se veselijo njegovega milostnega daru, ki je naše večno življenje.  V svoji dobroti zato tudi drugim privoščijo življenje v vsej njegovi obilnosti in izpolnitvi.

To je tista Kristusova svetloba iz nebes, ki pomeni čudovitost upanja, da se naši dnevi ne iztekajo v smrt, temveč v blagodejnost bivanja v Očetovi hiši.

V tej veri in v tem upanju vam voščim blagoslovljeno in veselo Velika noč.

 

Msgr. dr. Peter Štumpf,

soboški škof