Pridiga soboškega škofa Petra Štumpfa pri klarisah v Turnišču ob godu sv. Klare

11.8.2022 Turnišče Evharistija, Škofija Murska Sobota, Svetnik
Foto: Klavdija Dominko Foto: Klavdija Dominko

Molitev klaris za ta svet, da ne razpade.       

Spoštovane sestre klarise, sobratje duhovniki, bratje in sestre v Kristusu.

Pred nekaj dnevi mi je salezijanec duhovnik, ki je bil moj vzgojitelj v bogoslovju dejal: »Ta svet še ni razpadel, ker nekdo zelo veliko moli zanj.« Najprej sem pomislil na sestre klarise, ki veliko molijo.

Kaj pomeni 'ta svet'? Za apostola Janeza pomeni ta svet vse, kar ni od Boga; vse kar je od greha in je zapisano smrti. Na takšno stanje sveta je korenito odgovorila tudi sv. Klara, ki je sledila sv. Frančišku, ki si je privzel podobo ubogega Jezusa. Klara je v tej podobi našla odgovor, kaj lahko naredi za rešitev in spremembo tega sveta. Ni prisiljevala tega sveta naj se spreobrne, temveč je sama spremenila svoje življenje, da bi bila bolj podobna Jezusu. In k temu še danes vabi mnoge sestre klarise in tudi druge, ki si želijo spremeniti sebe po Jezusovi podobi.

Živimo sicer v prostoru ali v okolju, ki nas določa v načinu našega mišljenja, govorjenja in tudi delovanja. Ne glede na grešnost sveta, je lahko naše okolje, v katerem živimo pa vendarle zelo lepo, veselo, in seveda Bogu prijetno.

Apostol Pavel je dobro občutil stiske, ki mu jih je nalagal ta svet, ki pa ga niso spravile s tira. Stiske so mu pomenile pripravljalno obdobje na tisto slavo, ki se sicer sedaj ne vidi in prav zato je ta slava večna (prim. 2 Kor 4, 17-18).

Pred nekaj dnevi sem spraševal sestre klarise: »Kaj delate«? Opatinja mi je dejala: »Molimo, da bi nam Bog dal dežja in delamo, da bi kaj na vrtu zraslo.« To je povsem podobno apostolu Pavlu, ki stisko spremeni v priložnost za kaj lepega in koristnega v večjo Božjo slavo in seveda tudi za svoj obstoj v tem svetu.

Svet se bori proti suši in ognjenim zubljem, ki požirajo gozdove in drugo zelenje, vendar te stiske ne vidi kot spodbude za svoje spreobrnjenje, ker ne moli. Tako se svet samo kobaca iz stiske v stisko - in nikdar ni konec. Stiske pomenijo porodne bolečine tega sveta, ki pa iz teh bolečin ne rodi nič hasnovitega. Vsaka nova stika pomeni samo novo bolečino.

Nihče ni strokovnjak za molitev. Smo zmeraj na začetku. Edini učitelj molitve je Jezus. Moliti ni lahko zato, ker molimo v tem svetu, ki ne moli. Okoli nas je tisoče preprek za molitev in tisoče skušnjav proti molitvi. Svet ne moli, ker ne ve, zakaj bi molil. Ne ve pa zato, ker ni od Boga, čeprav je od Boga ustvarjen.

Svet na sebi nosi rane neštetih grehov, ki pa jih ne občuti kot rane, ampak kvečjemu kot nekakšna bremena, ki jih pa mora nositi. Temu svet pravi 'usoda'. Svet se je na to navadil in v tem je njegova mizernost ali ubogost. Čeprav vidi in na sebi občuti, da razpada, svet kljubovalno vztraja, da ne ne bo nikakor molil.

Tu in tam se sicer najde kdo iz tega sveta, ki nas poprosi za molitev - sicer bolj po tiho in na skrivnem, ker ga je sram pred drugimi. Prosi pa vendarle, ker v globoko v sebi čuti, da je molitev tista sila, ki drži ta svet skupaj.

Jezus je veliko molil. S tem nam je dal jasno vedeti, da je Bog živa oseba, ki je zelo konkretna. Bog ima srce in razum, ki je nepredstavljivo večji in drugačen od našega razuma in srca. Čeprav je vsemogočen, Bog moli. To nam daje veliko sporočilo o molitvi. Bog ohranja svet kakor hoče in kako dolgo bo hotel. Molitev pa moleduje, naj ne popušča v svoji previdnost in usmiljenju do tega sveta. Bog sicer ne potrebuje naše molitve, ker je sam v sebi popoln in neskončen; vendar pa naša molitev Bogu priznava, da ga mi močno potrebujemo; saj brez njega ni našega obstanka.

Jezus je to nazorno predstavil v priliki o trti in mladikah (prim. Jn 15, 4-10). Tam se življenjski sokovi pretekajo od trde do mladik, da lahko pride do grozdja in končno žlahtnosti vina. Brez tega dogajanja se na trti posuši vse, in končno tudi trta usahne. Molitev pomeni takšno pretakanje milostnih sokov med Bogom in nami, ki nam dajejo življenje in ohranjajo vse pri obstoju.

Molitev naših klaris pomeni veliko prošnjo k Bogu za obstoj sveta. Molijo namesto sveta za ta svet. Tako moledujejo k Bogu, da naj ta svet ne razpade. In mi smo še tukaj, kjer pač smo; in hvala klarisam, da so nam to izmolile.  Prosimo jih, naj ne omagajo.  Sveta Klara, ponesi njihove molitve k Bogu in ga prosi, naj jih vedno usliši. Amen.

Msgr. dr. Peter Štumpf,

soboški škof  in podpredsednik SŠK