Dragi bratje in sestre. 

Vse vas spoštljivo pozdravljam v Kristusu.

Prišli smo k svetemu Jožefu v Ljubljani, kjer smo gostje naših skrbnih in pozornih bratov jezuitov. Iti k možu Device Marije pomeni zaupati se njegovemu varstvu. Pri Jožefu je nekoliko drugače kot pri drugih svetnikih. Očetovsko je skrbel nad začetki poteka zemeljskega popotovanja Božjega Sina. Jožef je na svojem obrazu občutil njegov dotik, se oziral v oči, v katerih je lahko videl sijaj nebes, slišal glas in poslušal besede, ki mu jih je govoril Sin Najvišjega. Iz svoje navidezne povprečnosti je Jožef vsakodnevno vstopal v služenje učlovečenemu Bogu. Svojo vsakodnevnost je spletal tudi v ljubeče vezi do žene Marije. Do nje je gojil spoštovanje in občudovanje. Marija mu je pomenila izpolnitev življenjskega smisla. Po njej je Jožef prišel do spoznanja, kdo in kaj je Jezus. Njegova pot do verovanja, da je Jezus Sin Najvišjega, ni bil lahka. Vendar mu je Marija bila na tej poti opora in vzgled. 

Pri Jožefu lahko prepoznavamo sebe v svoji vsakodnevnosti in pogosti pomešanosti raznoterih dogodkov, ki so enkrat lepi, drugič pa zelo težki, na hipe celo tragični. V Jožefu lahko vidimo  zrcalo tega, kar smo že – sopotniki vsakodnevnosti - , in kar še lahko postanemo – domačini poveličanih, in zato svetih v nebesih. Cerkev zato postavlja svetega Jožefa v središče svojega zemeljskega popotovanja do nebeškega Jeruzalema. On je njen mogočni zaščitnik in neumorni klicatelj k Bogu za varstvo in pomoč. 

Ko smo brali in poslušali preroka Joela, nas je mogoče vznemirilo njegovo napovedovanje strahotnih dogodkov v Jeruzalemu. Kot da bi prerok govoril tudi za naš čas. Narodi se dvignejo in gredo v dolino Jozafat, nad katero se proti Oljski gori raztega ogromno judovsko pokopališče. Tukaj si je vsemogočni Gospod izvolil kraj, da bo sodil vse narode. Prerok Joel omenja prekipevanje vsesplošne hudobije, kot prekipevajo vinske kadi. Žetev je dozorela vsakovrstne sadove za srp (prim. Jl 4, 12-21). 

Mnogi občutimo svojo nemoč, da bi lahko kaj storili za mir in da bi živeli v miru. Kot da bi bili porinjeni v stiskalnico mnogih stisk, iz katere še zmeraj tečeta kri in smrt. Nad seboj še vedno občutimo teptanje Covida, vojne v Ukrajini - sedaj v Jezusovi domovini in okoliških državah -, naravnih ujm in povodnji,  pa tudi domače razmere v naših očetnjavi so zelo zaskrbljujoče in miru nenaklonjene. Vse je nekako čisto razvezano. 

Mnogim to jemlje voljo in pogum za smisel in pogled v prihodnost. Pri tem imajo občutek nerazumljive in nerazložljive osamljenosti. V to občutje se lahko hitro vtihotapita še nepotrebnost in nekoristnost. Starejše to zelo boli. Tudi mladi se težko znajdejo v tem svetu. Zdi se, kot da bi bili v sebi razdrobljeni. Ker so mladi, se sami ne zmorejo sestavljati. Po naravi so mladi strastni, a mnogi med njimi povsem brezdušni. Pred seboj imajo še vse življenje, oni pa so se ga že naveličali. Potrebujejo pomoč, odrasli pa težko najdemo poti do njih in ne vemo, včasih pa jim tudi nočemo, pomagati. Naša prihodnost je negotova, ker je tudi situacija mladih povsem razvezana.  

Življenje se vedno pričenja najprej s srečanjem in nato z dotikom srca. V tem srečanju in dotiku smo bili spočeti, iz tega smo se rodili, v tem smo odraščali in dozorevali - zopet za novo srečanje in dotik. Gre za intimo srca, ki ima veliko moč, saj ustanavlja nove družine in sestavlja občestva. Iz te intime se je rodila tudi Cerkev, ki ima začetke v srečanju angela Gabrijela z Devico Marijo in njenem obsenčenju Svetega Duha z močjo Najvišjega.   

Če pa se ta intimnost iz srca preseli kam drugam, srce ostane ranjeno, prazno in ponižano. Zelo težko zaživi za novo srečanje in dotik. Takšnih ran je med nami veliko. Zelo potrebujemo človeške podobe, ki so kot kristal prosojne v svoji zvestobi,  dobroti in poštenosti. Potrebujemo pretrpljene in neuklonljive ljudi, ki imajo srce še zmeraj v enem kosu. Čeprav je bilo srce teh ljudi mogoče zelo ranjeno in je postalo brazgotinasto, je vendarle še zmeraj živo, utripa, poganja kri, omogoča življenje. Bogu je tudi takšno izmučeno srce silno drago, saj je prestalo mnoge življenjske ujme in viharje. V takšnem srcu nebeški Oče gleda izmučenost Sinovega Srca na križu. 

Dragi bratje in sestre, čeprav se je vaš zakon razvezal, v srcu še zmeraj ostajate nerazvezani. Zateklo vas je stanje, ki daje nove priložnosti. Kot viharniki ob visokogorskih poteh, ki ne klonejo pred težavnimi vremenskimi pojavi, stojite tudi vi na poteh življenja. Tam, kjer je najbolj vijugasto in so spodaj prepadi, tam vas je dobro srečati, se na vas ozirati, tudi povprašati in z vašim nasvetom in pomočjo nadaljevati pot naprej. 

Viharniki so vedno samotarski. Za nas pa ni dobro, da smo sami. Moramo biti in ostati skupaj. Cerkev je prostor za vse, zagotavlja papež Frančišek. Tudi sedanja sinoda razmišlja o tem, kako ta prostor še bolj razširiti, da bi lahko vsem postal blagodejen dom. Cerkev je kraj poslušanja in razločevanja v Svetem Duhu. Odpiranje srca Božji besedi nas razpoložili, da poslušamo drug drugega. In ko poslušamo, takrat tudi razločujemo in si podeljujemo, kaj je dobro za nas. Sinoda je tudi priložnost za popravljanje, za nove začetke – predvsem v Cerkvi. Sinoda je dar Svetega Duha vsem, ki hočemo živeti in biti ljubljeni. 

Mati Marija je dobro prenesla Jezusovo mnenje o njenem materinstvu, ko je dal prednost poslušanju in ohranjanju Božje besede pred njeno krvjo in mlekom (prim. Lk 11, 27-28). Bila je popolnoma v službi svojega Sina. Materinstvu je pridala značaj božjega služabništva. Pri tem nas spodbuja, naj tudi mi ne oklevamo predati svojega srca njenemu Sinu v poslušanju in ohranjanju Božje besede. Marija nas zagovarja in priporoča svojemu Sinu, in skupaj s svojim možem, svetim Jožefom varuje, tudi na vijugastih poteh našega popotovanja za srečen prihod v Očetovo hišo.

Gospod Jezus bo sedaj na tem oltarju na nekrvavi način zopet odprl svoje Srce, da bi lahko vstopili v veličastje njegovega svetišča za ozdravitev naših mnogoterih ran in razvezanosti. Zahvaljujemo se mu, ker nas on tudi zato vedno ljubi.