Papež Frančišek je v nedeljo, 25. septembra 2022, na občinskem stadionu v mestu Matera, na jugu Italije, somaševanje ob sklepu 27. narodnega evharističnega kongresa, ki je potekal pod geslom »Vrnimo se k okusu kruha. Za evharistično in sinodalno Cerkev«. Med homilijo je povabil, naj v središče življenja postavimo Evharistijo in postanemo kruh nežnosti in usmiljenja za vse.
Gospod nas zbira okoli svoje mize, za nas postane kruh: »To je kruh praznovanja na mizi otrok, […] ustvarja podelitev, krepi vezi, ima okus po občestvu« (Himna 27. narodnega evharističnega kongresa, Matera 2022). In vendar nam evangelij, ki smo ga pravkar slišali, pravi, da na mizi sveta kruh ni vedno podeljen. To je res, ne širi vedno vonja po občestvu; ni vedno razlomljen v pravičnosti.
Dobro je, da se zaustavimo pred dramatičnim prizorom, ki ga Jezus opiše v tej priliki, ki smo jo poslušali: na eni strani bogatin, oblečen v škrlat in tančico, ki razkazuje svoje bogastvo in se sijajno gosti; na drugi strani revež, poln čirov, ki leži pri vratih in upa, da bo z mize padla kakšna drobtina, s katero bi se lahko nasitil. In spričo tega protislovja, ki ga vidimo vsak dan, se vprašajmo: k čemu nas vabi zakrament Evharistije, vir in vrhunec življenja kristjana?
Evharistija nas spominja predvsem na primat Boga. Bogatin iz prilike ni odprt za odnos z Bogom: misli samo na svoje dobro počutje, na zadovoljitev lastnih potreb, na uživanje življenja. In s tem je izgubil tudi ime. Evangelij ne pove, kako mu je ime, ampak ga imenuje s splošnim pojmom »neki bogataš«. Medtem pa nam o revežu pove ime: Lazar. Bogastvo te privede do tega, da ti odvzame tudi ime. Zadovoljen je sam s seboj, opit od denarja, omamljen od »sejma nečimrnosti«, v njegovem življenju ni prostora za Boga, saj časti samo sebe. Ni naključje, da ne poznamo njegovega imena: pravimo mu »bogatin«, opredelimo ga samo s pridevnikom, ker je izgubil svoje ime, njegovo identiteto določajo samo dobrine, ki jih ima v lasti. Kako je tudi danes žalostna ta stvarnost, ko zamešamo to, kar smo, s tem, kar imamo; ko sodimo ljudi glede na njihovo bogastvo, nazive, funkcije, ki jih opravljajo ali znamko obleke, ki jo nosijo. To je religija imetja in videza, ki pogosto obvladuje prizorišče tega sveta, vendar pa nas na koncu pusti praznih rok. Temu bogatinu iz evangelija namreč ni ostalo niti ime. Ni nihče več. Nasprotno pa ima revež ime, Lazar, kar pomeni »Bog pomaga«. Kljub svojemu stanju revščine in marginalizacije lahko ohrani svoje dostojanstvo nedotaknjeno, ker živi v odnosu z Bogom. Že v njegovem imenu je nekaj Božjega in Bog je neomajno upanje njegovega življenja.
To je torej nenehni izziv, ki ga Evharistija ponuja našemu življenju: častiti Boga in ne sebe. Postaviti v središče Njega in ne nečimrnosti lastnega jaza. Spominjati se, da je samo Bog Gospod in da je vse drugo dar njegove ljubezni. Če namreč častimo sami sebe, umremo v zadušitvi svojega malega jaza; če častimo bogastvo tega sveta, se nas le-to polasti in nas zasužnji; če častimo boga pozunanjenosti in se opijanjamo v razsipnosti, nam bo življenje sámo prej ali slej izstavilo račun. Življenje ti vedno izstavi račun. Kadar pa častimo Gospoda Jezusa, prisotnega v Evharistiji, dobimo nov pogled tudi na svoje življenje. Jaz nisem to, kar imam, in uspehi, ki jih dosežem; vrednost mojega življenja ni odvisna od tega, kaj lahko pokažem, in se ne zmanjša, kadar doživim poraze in neuspehe. Sem ljubljeni otrok; vsak od nas je ljubljeni otrok. Bog me je blagoslovil. On me je odel v lepoto in želi, da bi bil prost vsake sužnosti, da bi bila prosta vsake sužnosti. Zapomnimo si tole: kdor časti Boga, ne postane suženj nikogar, je svoboden. Ponovno odkrijmo molitev adoracije, molitev, ki se jo pogosto pozabi. Ponovno odkrijmo češčenje, molitev češčenja, saj nas ta osvobaja in nam vrača dostojanstvo otrok, da nismo sužnji.
Poleg tega, da nas spominja na primat Boga, nas Evharistija poziva k ljubezni do bratov. Ta Kruh je zakrament ljubezni v najbolj žlahtnem pomenu besede. Kristus se daruje in se razlomi za nas in nam naroča, naj enako storimo tudi mi, da bi bilo naše življenje zmleta pšenica in bi postalo kruh, ki nasiti brate. Bogatin te naloge ne opravi. živi v razkošju in se obilno gosti, ne da bi opazil tihi krik ubogega Lazarja, ki izčrpan leži pri njegovih vratih. Samo ob koncu življenja, ko Gospod obrne usodo, končno opazi Lazarja, vendar pa mu Abraham reče: »Med nami in vami je narejen velik prepad« (Lk 16,26). Ti napravljaš ta prepad, ti, ti sam. Mi smo, ko zaradi sebičnosti delamo prepade. Bogatin je bil tisti, ki je v svojem zemeljskem življenju izkopal prepad med seboj in Lazarjem in sedaj, v večnem življenju, ta prepad ostaja. Naša večna prihodnost je namreč odvisna od sedanjega življenja: če sedaj s svojimi brati kopljemo prepad, si »kopljemo grob« za pozneje; če sedaj gradimo zidove proti bratom in sestram, tudi pozneje ostanemo zaprti v samoti in smrti.
Dragi bratje in sestre, boleče je videti, da je ta prilika še vedno zgodba našega časa: krivice, neenakosti, nepravično porazdeljeni viri zemlje, nasilje mogočnežev nad šibkimi, brezbrižnost do krika revnih, brezno, ki ga vsak dan kopljemo in tako ustvarjamo marginalizacijo. Vse te stvari nas ne smejo pustiti ravnodušnih. Danes torej skupaj spoznajmo, da je Evharistija prerokba novega sveta; da Jezusova navzočnost od nas terja, da si prizadevamo za dejansko spreobrnjenje: spreobrnjenje od brezbrižnosti k sočutju, spreobrnjenje od zapravljanja k podelitvi, spreobrnjenje od sebičnosti k ljubezni, spreobrnjenje od individualizma k bratstvu.
Dragi bratje in sestre, sanjajmo. Sanjamo takšno Cerkev: evharistično Cerkev. Sestavljeno iz žensk in moških, ki se razlomijo kakor kruh za vse, ki žvečijo osamljenost in revščino, za tiste, ki so lačni nežnosti in sočutja, za tiste, katerih življenja se krhajo, ker je zmanjkalo dobrega kvasa upanja. Cerkev, ki poklekne pred Evharistijo in z začudenjem časti Gospoda, prisotnega v kruhu; in ki se zna tudi sočutno in z nežnostjo skloniti pred ranami tistih, ki trpijo; dvigniti uboge, obrisati solze trpečih in postati kruh upanja in veselja za vse. Ni namreč resničnega evharističnega bogoslužja brez sočutja do mnogih »Lazarjev«, ki še danes hodijo poleg nas. Veliko jih je!
Bratje, sestre, iz tega mesta Matera, »mesta kruha«, vam želim reči: vrnimo se k Jezusu, vrnimo se k Evharistiji. Vrnimo se k okusu kruha, saj medtem ko smo lačni ljubezni in upanja ali smo zlomljeni zaradi bolečin ter trpljenja življenja, Jezus postane hrana, ki nas nasiti in ozdravi. Vrnimo se k okusu kruha, saj nam medtem ko se v svetu še naprej dogajajo krivice in diskriminacije do revnih, Jezus podarja Kruh podelitve in nas vsak dan pošilja kot apostole bratstva, apostole pravičnosti in apostole miru. Vrnimo se k okusu kruha, da bi bili evharistična Cerkev, ki postavi Jezusa v središče in postane kruh nežnosti ter kruh usmiljenja za vse. Vrnimo se k okusu kruha, da bi se spomnili, da nam, medtem ko se naše zemeljsko življenje izteka, evharistija vnaprej daje obljubo vstajenja in nas vodi k novemu življenju, ki premaga smrt.
Danes resno razmislimo o bogatinu in Lazarju. To se vsak dan dogaja. In velikokrat se, in tega se sramujmo, zgodi tudi nam ta boj med nami v skupnosti. In ko upanje ugasne in v sebi čutimo osamljenost srca, notranjo utrujenost, muko greha, strah, da ne bomo zmogli, se ponovno vrnimo k okusu kruha. Vsi smo grešniki. Vsakdo med nami ima svoje grehe. Toda grešniki, vrnimo se k okusu Evharistije, k okusu kruha. Vrnimo se k Jezusu, častimo Jezusa, sprejmimo Jezusa. On je namreč edini, ki premaga smrt in vedno prenavlja naše življenje.
