Pridiga škofa Andreja Sajeta pri sveti maši ob začetku sodnega leta – rdeča maša

19.10.2022 Ljubljana Cerkveno pravo
Foto: Tatjana Splichal / Družina Foto: Tatjana Splichal / Družina

Črpajmo iz Božje pravičnosti in usmiljenja!

Zbrani smo pri sveti maši na čast Svetemu Duhu, h kateri so v organizaciji Akademskega društva pravnik posebej povabljeni njegovi člani, pravniki in študentje prava. Pravnik išče pravičnost in je njen varuh. Kot kristjani se zavedamo, da je naše spoznanje pravičnosti omejeno in da je resnično pravičen le Bog sam. V veri vanj in v priprošnji Svetemu Duhu želimo prepoznavati Božje vzgibe v naših življenjih in odkrivati pot pravičnosti, ki je več kot črka zakona. 

Smo priča vse večjemu in nevarnejšemu vojnemu spopadu in množičnemu kršenju pravičnosti, še posebej zaščiti človekovega življenja, miru in sožitja med narodi. Mir in spoštovanje dostojanstva človeške osebe od spočetja do naravne smrti nista več sama po sebi umevna. Prav tako ni samoumeven pokop nasilno ubitih brez sodnega procesa, ki nimajo pravice do groba, časti in imena. To čutimo ob vprašanju, kam s posmrtnimi ostanki več kot 3000 pobitih mladih slovenskih mož in fantov, ki so jih nedavno izkopali v breznu pod Macesnovo Gorico v Kočevskem Rogu. 

Čas, v katerem živimo, je prelomen. Nekaj starega odmira, oblikuje se nova kultura bivanja. Vse to od nas zahteva premislek, kako se soočiti z izzivi sedanjega časa in kakšna je odgovornost slehernega posameznika zase, za sočloveka, za svet in okolje, v katerem živimo. Svet lahko preživi samo ob strpnem reševanju odprtih vprašanj in ob tolerantnosti do drugače mislečih, kot je izpostavil južnoafriško-ameriški akademik Joseph Weiler (1951) kot zagovornik Italije in drugih sedmih držav pred velikim senatom za človekove pravice v primeru vprašanja dopustnosti križa v javnem šolskem prostoru (v razsodbi, znani pod imenom Lautsi proti Italiji, 18. 3. 2011). Za kristjane je poleg tolerantnosti do drugačnosti še posebej pomemben Božji duhovni vidik usmiljenja.

Sveto pismo nam Boga predstavlja kot usmiljenega in kot popolno pravičnost. Kako ju je mogoče uskladiti? Kako uskladiti resničnost usmiljenja z zahtevami pravičnosti? Morda se zdi, da gre za dve nasprotujoči si resničnosti, vendar temu ni tako, saj je prav Božje usmiljenje tisto, ki uresničuje pravo pravičnost. Toda kakšna je ta pravičnost?

Če pomislimo na pravno izvrševanje pravice, vidimo, da se tisti, ki menijo, da jim je bila storjena krivica, obrnejo na sodnika na sodišču in zahtevajo, da se jim zgodi pravica. To je povračilna pravičnost, ki kaznuje krivca v skladu z načelom, da mora vsakdo dobiti, kar mu pripada. Kot pravi knjiga Pregovorov: »Kdor se drži pravičnosti, gre v življenje, kdor se poganja za krivico, hiti v smrt » (11,19). O tem govori tudi Jezus v priliki o vdovi, ki je večkrat šla k sodniku in ga prosila: »Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku« (Lk 18,3).

Potrebno je izpostaviti, da ta pot še ne vodi do prave pravičnosti, saj z njo zlo ni premagano, temveč je le omejeno. Sodišče ali ravnanje po človeškem zakonu sta le minimum pravičnosti. Nasprotno, zlo lahko resnično premagamo le, če se nanj odzovemo z dobrim (papež Frančišek, nagovor med splošno avdienco 3. februarja 2016).

Sveto pismo nam predstavlja še en način uresničevanja pravičnosti. Gre za postopek, ki se izogne sodišču in vključuje, da se žrtev neposredno obrne na storilca, ga povabi k spreobrnjenju, mu pomaga razumeti, da dela zlo in apelira na njegovo vest. Na ta način se le-ta lahko pokesa in prizna svojo krivdo ter se odpre odpuščánju, ki mu ga ponuja prizadeta stran, izpostavlja papež Frančišek. Ko se srce odpre odpuščánju in se spreobrne, se lahko začne pot miru in ljubezni. To je način reševanja nesoglasij v družini, v odnosih med zakoncema ali med starši in otroki, med sosedi in sodelavci, kadar ima užaljena stran kršitelja rada in želi odnos z njim ohraniti. Prekinitev odnosa onemogoča povrnitev pravice. 

Seveda je to težka in zahtevna pot. Mogoča je samo v veri v Božje usmiljenje in da Bog odpušča vsakemu, ki se kesa storjenega zla. Zahteva za novo pot je, da je užaljeni pripravljen odpustiti in si želi odrešitve ter prizadetemu želi dobro. Pravičnost lahko zmaga samo na ta način. Če storilec spozna storjeno zlo in ga preneha delati, potem zla ni več in tisti, ki je bil krivičen, postane pravičen, ker mu je bilo odpuščeno in mu je bilo z Božjo pomočjo pomagano najti pot nazaj k dobroti. In prav tu nastopita odpuščánje in usmiljenje.

Tako se Bog obnaša do nas, grešnikov. Gospod nam nenehno ponuja svoje odpuščánje in nam pomaga, da ga sprejmemo in se zavedamo zla v nas, da bi se ga lahko osvobodili. Bog namreč ne želi naše obsodbe, ampak naše odrešenje. Bog nikogar ne želi obsoditi! On, Gospod usmiljenja, želi rešiti vse! Vprašanje je v tem, ali ga spustimo v svoje srce. Vse besede prerokov so poziv, ki nas kliče k spreobrnjenju. Tukaj je tisto, kar Gospod pravi po preroku Ezekielu: »Ali si res želim krivičneževe smrti, govori Gospod Bog, mar nimam rajši, da se spreobrne od svojih poti in živi!« (18, 23)

To je Božje srce, srce Očeta, ki ljubi in želi, da bi njegovi otroci živeli v dobroti in pravičnosti ter tako živeli v polnosti in bili srečni. Očetovo srce, ki presega naše majhno pojmovanje pravičnosti, nas odpira za brezmejna obzorja njegovega usmiljenja. Očetovo srce, ki nas ne obravnava po naših grehih in nam ne vrača po naših napakah, kot pravi psalm (103,9–10). Prav Očetovo srce je tisto, ki ga želimo srečati in se po njem učiti za življenje v tem svetu. 

Črpajmo iz Božje pravičnosti in usmiljenja!

 

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof