Nagovor škofa Andreja Sajeta pri večerni maši velikega četrtka

Služiti z veseljem; z držo hvaležnosti, z ljubeznijo in odpuščanjem!

Spoštovani gospod mag. Gregor Macedoni, župan mestne občine Novo mesto!

Dragi bratje in sestre, poslušalke in poslušalci Radia Ognjišče!

Večerna sveta maša velikega četrtka nas spominja na postavitev dveh zakramentov, to je svete evharistije in mašniškega posvečenja. Pri zadnji večerji, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci, nam je dal tudi zapoved ljubezni. Z obredom umivanja nog je pokazal, kako naj to naročilo živimo predvsem z držo služenja. Po njegovem zgledu bomo tudi v stolni cerkvi v Novem mestu imeli obred umivanja nog, da podoživimo ta obred v nas samih in obudimo prvotno ljubezen in se okrepimo za služenje bratom in sestram.

Evangelist Janez v nocojšnjem odlomku (Jn 13,1–15) poroča o tem, kako je Jezus učencem umil noge s slovesnim, skoraj liturgičnim jezikom: »Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, skazal svojim ljubezen do konca«.

Prišla je Jezusova ura, h kateri je bilo njegovo delo usmerjeno že od začetka. Bistveni element njegove zadnje ure je prikazan v obredu umivanja nog. Jezus odloži oblačila slave, se opaše s »suknjo« človeškosti in postane drugim služabnik. Učencem umije noge in jim tako omogoči dostop do nebeške gostije, na katero jih vabi.

Namesto zunanjega očiščevanja, ki je človeka obredno očistilo, a ga navznoter pustilo takšnega, kakršen je, nastopi nova kopel. On nas naredi čiste s svojo besedo in ljubeznijo ter z darovanjem samega sebe. Učencem bo povedal, da so že čisti zaradi besede, ki jim jo je govoril (prim. Jn 15,3).

Tudi nas nocoj Jezus umiva s svojo besedo. Prisluhnimo ji. Ko Jezusove besede sprejmemo v drži premišljevanja, molitve in vere, bodo v nas sprostile očiščevalno moč. Naše slabosti in stranpoti nas delajo umazane in zaprašene; pomislimo samo na izrečene slabe ali prazne besede, na predsodke v naših odnosih, neresnice ali odkrite laži, ki nenehno prodirajo v našo notranjost.

Nocojšnje evangeljsko poročilo o umivanju nog nas vabi, da se pustimo Jezusu umiti s čisto vodo Božjega usmiljenja. Iz Jezusove strani sta po udarcu vojakovega kopja pritekli kri in voda (Jn 19,34). Jezus ni samo govoril, ampak nam je dal samega sebe. Vse, kar je imel. Umil nas je z Božjo močjo svoje lastne krvi, ko se je daroval do konca vse do križa.

V evangeliju o umivanju nog izstopa Petrovo upiranje, da bi mu Jezus umil noge. Sprva ni hotel, da bi mu Gospod umil noge, ker se ni spodobilo, da bi gospodar to storil svojemu služabniku. Peter, tako kot drugi apostoli, še ni razumel Božje logike in Jezusovega poslanstva. Božja veličina je prav v spustu k tlom, k umazaniji sveta, v ponižnosti služenja, v radikalnosti ljubezni do bratov in sester. Upiral se je zato, ker ni mislil po Božje, temveč po človeško.

Temeljna kopel, ki nas je najprej očistila, je zakrament svetega krsta. S krstom se potopimo v Kristusovo smrt in vstajenje. To dejstvo temeljito spremeni naše življenje in nam da novo, trajno identiteto. Toda tudi v novi identiteti potrebujemo očiščenje, ki ga opravimo s priznanjem grehov. »Če pravimo, da smo brez greha, zavajajmo sami sebe in v nas ni resnice. Če pa svoje grehe priznamo, je on zvest in pravičen, da nam odpusti grehe in nas očisti vsake krivice« (prim. 1 Jn 1,8–9).

Po umivanju nog Jezus pravi učencem, da jim je dal zgled, naj tudi oni tako delajo. Jezus izpostavi: »Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, umil vaše noge, morate tudi vi drug drugemu umivati noge«.

Naša dejanja umivanja nog drugim se pokažejo v vsakodnevnem služenju bratom in sestram v veselju in z ljubeznijo, da posnemamo Jezusa, npr., da si odpuščamo, smo solidarni, sprejemamo drug drugega in si pomagamo.

Zadnja večerja je zmagoslavje Božje ljubezni. Ob premišljevanju Božje besede in vstopanju v skrivnost Jezusove daritve, naj nam bodo za naše konkretno življenje in ravnanje v pomoč tri besede. Intenzivnost, celovitost in ranljivost.

Intenzivnost: Božji slog je povzet v enem samem verzu: ljubiti do konca! Evangelist Janez s tem izrazom ne želi poudariti le časovnega vidika, ampak želi izraziti intenzivnost Jezusove ljubezni. Dovolimo si nocoj vstopiti v to intenzivnost. Delajmo in ljubimo celostno in brez meja. Samo Božja ljubezen nam omogoča, kot pravi Pavel v drugem berilu (1 Kor 11,23–26), da to, kar smo prejeli, posredujemo naprej.

Druga beseda je celovitost. Gospod daje in hoče vse; da odložimo človeška oblačila in si nadenemo Božje ogrinjalo usmiljenja. Peter dvomi. Tudi mi dvomimo, kako naj to delamo. Težko je odpustiti bližnjim, kako naj jim pokažemo, da jih imamo radi?

Tretja beseda je ranljivost. Ranljivost ni šibkost, temveč veličina, ki nas odpre Božjemu usmiljenju. Ko so učenci z Jezusom za mizo, ni nobenih mask. To je trenutek resnice. To ranljivost Bog izbere kot točko moči: moč ljubezni! Učence primora, da si sezujejo sandale in jim umije noge. Utrujena stopala kažejo na človeško ranljivost. Kako težko nam je prositi za pomoč! Gospod, umivaš mi noge! (Jn 13,6). Predstavljajmo si, da Jezus obleče predpasnik, poklekne, nam umije noge in nas pogleda v oči.

Bratje in sestre, drže intenzivnosti, celovitosti in ranljivosti naj nam nocoj pomagajo odpreti Gospodu srce, naj nas umije in očisti, da bomo v svobodi srca obhajali veliko noč in okrepili vero vanj.

Amen.