Letos praznujemo zahvalno nedeljo 4. novembra.
Škofija Celje
Zahvala in prošnja
Čutim dolžnost izreči besedo zahvale za petdesetletno predano in zvesto delo v Gospodovem vinogradu in osemletno vodenje celjske škofije msgr. dr. Stanislavu Lipovšku. Ker je v tem mesecu tudi zahvalna nedelja, je še kako pomembna zahvala tudi vsem, ki na toliko mestih udejanjate živeči evangelij in vztrajate kljub temu, da mnoga dejanja niso ne opažena, kaj šele nagrajena.
V svoji nebogljenosti izraziti v besedah zahvalo za vse storjeno, prosim, naj mi to pomaga ubesediti žena iz Jezusovih časov, ta »beračica«, ki jo je sam Učenik dal za zgled svojim učencem. Učenik se je z učenci zadrževal pri enem od trinajstih nabiralnikov, ki so jih v templju imenovali »zakladnica«. Zakaj ravno to ženico brez imena, ovdovelo, ostarelo, za katero je Jezus rekel, da je dala vse od svojega uboštva, vse, kar je imela, vse svoje življenje?
Zato, ker je kakor Jezus, ki je postal zadnji med vsemi in je dal svoje življenje v službo vsem. Ta uboga vdova ima Duha Jezusa samega, je živi evangelij, v katerem lahko vedno vidim obličje svojega Učitelja, od nje veje dobri vonj po Kristusu, za življenje sveta. Tudi mi smo obdani s težavami uboštva duhovnih poklicev, potrebujemo izkustvo zaupanja uboge vdove, ki hvaležno spušča v »zakladnico« vse, kar ima.
Njo naprošam za zahvalo vsem, ki se trudite v Gospodovem vinogradu, ker je v svojem uboštvu sposobna dajati. Dala je dva novčiča, lahko bi dala samo enega in drugega obdržala. Jezus ve, da je to vse, kar ima. Slepi iz Jerihe je beračil, tudi pri Jezusu je računal, da bo dobil najdragocenejši dar, ta pa nasprotno ne prosi, ta daje vse. Zato je Učenik rekel, da je vdova dala vse svoje življenje. To je polni odgovor človeka Sinu človekovemu. Tako ga pozna kot Gospoda in izpolni prvo zapoved: ljubiti ga z vsem življenjem. Njeno ravnanje nam kaže, da je to način, vstopnica v Božje kraljestvo, ki pripada ubogim in revnim.
Vdovino zahvalo izrekam vsem, ki delujete v celjski škofiji, tudi zato, ker je bil njen dar za razliko od tistih, ki so dali iz svojega preobilja, v Božjih očeh tako dragocen.
Ženina beseda zahvale je udejanjena, zato nam njeno darovanje sporoča: če se boste kdaj kot ta vdova, sama in neopažena, uboga in ponižna, znašli v tisti temi, ko se bo zdelo, da vam ugaša tudi zadnja lučka upanja, dvignite svoj pogled, gotovo bo v vaše srce, izza vaših ramen prihajal Njegov glas, ki prinaša novo upanje, ki nikoli ne ugasne. V tem zaupanju skupaj prosimo z besedami iz mašne prošnjev času izpraznjenega škofijskega sedeža:
O Bog, večni pastir,
skrbno in neprestano vodiš svoje ljudstvo.
V svoji neskončni dobroti daj svoji Cerkvi v celjski škofiji
takšnega pastirja, ki bo zaradi svetosti tebi ugajal,
za nas pa goreče skrbel.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu,
ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj.
Rok Metličar
Škofijski upravitelj Škofije Celje
Škofija Koper
Zahvalna nedelja 2018
Odlomki današnje 31. nedelje med letom in zahvalne nedelje nam dajejo dobro podlago za zahvalo. Vsi trije odlomki, vsak na svoj način, govorijo o prvi in drugi največji zapovedi, o ljubezni do Boga in do bližnjega. Morda se nam danes zdi samo po sebi umevno, da je tako, vendar ni bilo vedno tako, saj je v današnjem evangeliju celo pismouk vprašal, katera je prva in največja zapoved.
Navedena okoliščina nam kliče v spomin besede preroka Amosa, ki jih je govoril izvoljenemu ljudstvu: »Samo vas sem izvolil izmed vseh rodov na zemlji, zato bom od vas terjal odgovor za vse vaše krivice!« (Am 3,2). Kakor bi hotel reči: Drugim bom kaj odpustil, saj me ne poznajo in ne vedo za mojo postavo, vam pa sem razodel svojo voljo in svojo postavo in se ne boste mogli izgovarjati.
Zato imamo tehten razlog, da smo hvaležni najprej Gospodu za njegovo razodetje, potem pa tudi vsem tistim, ki so nam Božje razodetje posredovali in nam ga še vedno posredujejo: mislim zlasti na naše družine, na starše in botre, na dušne pastirje in katehistinje in številne druge zveste vernike, ki s svojo besedo in zgledom privlačijo našo pozornost in vsaj posredno prenašajo na nas svojo vero in svojo zvestobo.
Božji hvalospevi naj bodo vedno v naših grlih, kakor pravi psalm v hvalnicah nedelje prvega tedna, in veselimo se obljube, ki jo apostol Janez daje angelu cerkve v Sardah: »Kdor zmaga, bo tako oblečen v bela oblačila in ne bom izbrisal njegovega imena iz knjige življenja in priznal bom njegovo ime pred svojim Očetom in pred njegovimi angeli. Kdor ima ušesa, naj posluša, kaj govori Duh cerkvam« (Raz 3,5-6).
Msgr. dr. Jurij Bizjak
Koprski škof
Nadškofija Ljubljana
Nadškofova zahvala ob zahvalni nedelji
Kelih odrešenja bom vzdignil …
»Kaj naj povrnem Gospodu za vse dobro, kar mi je storil? Kelih odrešenja bom vzdignil in klical bom ime Gospodovo« (Ps 116,12-13).
Ko se starozavezni molivec sprašuje, kakšen bi bil najbolj primeren način, da bi se Bogu zahvalil za njegovo dobroto, se odloči, da bo dvignil kelih odrešenja in klical Gospodovo ime. Ko se ob zahvalni nedelji sprašujem, kako naj povrnem tolikim ljudem za vse dobro, ki ste ga storili v tem letu, tudi sam ne najdem primernejšega načina, kot da skupaj z vami, dragi bratje in sestre, dvigam kelih odrešenja in da skupaj z vami kličem Gospodovo ime. Kelih odrešenja vsak dan znova dvigujem z vami, dragi bratje duhovniki. Ob oltarju se spominjamo drug drugega in drug za drugega kličemo Gospodovo ime. Kelih odrešenja dvigam za vas, drage sestre redovnice in bratje redovniki ter vsi v družbah apostolskega življenja, saj skupaj z vami v molitvenem bogoslužju molimo v Cerkvi in za Cerkev. Kelih odrešenja dvigam za ključarje, člane župnijskih gospodarskih in pastoralnih svetov, za vse župnijske sodelavce in za vse, ki svojim duhovnikom stojite ob strani in jim pomagate, da morejo ob vaši podpori živeti svoje duhovništvo in služiti Božjemu ljudstvu. Kelih odrešenja dvigam z vsemi ostarelimi, bolnimi in drugače preizkušenimi, ki svoje trpljenje in osamljenost darujete Gospodu za njegovo telo, ki je Cerkev. Gospodovo ime kličem z vsemi molivci za duhovne poklice in zvestobo poklicanih, ki v svojih molitvah pred Gospoda prinašate to veliko skrb in prošnjo naše Cerkve. Gospodovo ime kličem z vsemi mladimi, ki ob tako različnih ponudbah vedno znova slišite Gospodovo besedo in ji skušate slediti. Gospodovo ime kličem tudi z vsemi tistimi, ki so se v tem letu preselili v večnost, da bi bili v polnosti deležni Gospodove ljubezni.
Dragi bratje in sestre, ob zahvalni nedelji bomo sicer na raznih krajih, ob raznih oltarjih, vendar bomo dvigali isti kelih odrešenja in klicali ime istega Gospoda, ki nas je s svojim križem in vstajenjem odrešil. Gospodova daritev in iskrena prošnja, naj vas Gospod iz dneva v dan varuje in blagoslavlja, je moja zahvala vsem vam.
Msgr. Stanislav Zore OFM
Ljubljanski nadškof metropolit
Mariborska nadškofija
Ob zahvalni nedelji
Ob zahvalni nedelji razmišljamo o hvaležnosti in se zahvaljujemo za vse, kar v življenju imamo in nam je dano. Občutek hvaležnosti je velika moč človeške duše – rekli bi lahko, da je hvaležnost prvi, spontan začetek religije. Če bi iskali, kaj je tisto najbolj univerzalno, temeljni vzgib srca, ki je skupen vsem religijam in tudi vsakemu človeku, sem prepričan, da sem spada hvaležnost. Vsak človek ima v srcu vsaj toliko prostora, da lahko čuti hvaležnost za dar življenja, za zdravo pamet, za zdravje, za družino, za bližnjega, za službo, za mir ... Občutki te globoke hvaležnosti, ki jo nosimo ljudje v sebi, so popolnoma pristni. Ljudje se ločimo šele pri nadaljnjem vprašanju, komu smo hvaležni. Kdo je naslovnik hvaležnosti? Kristjani odgovarjamo, da gre prva zahvala Bogu. Ne predstavljam si, kako težko mora biti človeku, ki v sebi nosi veliko mero hvaležnosti, pa ne najde Njega, komur je hvaležen.
Ob tej priložnosti se kot pastir mariborske krajevne Cerkve obračam na vas, duhovniki in diakoni, škofijski in redovni, ki se razdajate za zaupana vam občestva. Veliko hvaležnost čutim tudi do vas, redovnice in redovniki, ki s svojim življenjem pričujete za vrednote, ki se svetu zdijo zastarele, vendar vsi čutimo, da so še kako zelo potrebne.
Besedo zahvale namenjam tudi vsem sodelavcem po župnijah: katehistinjam in katehistom, članicam in članom župnijskih pastoralnih in gospodarskih svetov, ključarjem, zakristanom, delivcem obhajila, pevcem, bralcem, voditeljem in članom molitvenih in zakonskih skupin, vsem, ki čistite in krasite cerkve. Tukaj ne smem pozabiti na pridne gospodinje, ki svoj prosti čas namenite za strežbo duhovnikom in gostom v župniščih. Hvaležnost pa izražam tudi vsem tihim molivcem po naših župnijah, tudi tistim, katerih molitev je trpljenje, ki ga darujete. Vsem sem hvaležen za mnoge žrtvovane ure, ki jih mnogi ne opazijo, so pa v večnem Božjem spominu.
Hvaležen sem tudi za vse nabirke, darove in prispevke po župnijah. Veliko je bilo storjenega ravno s pomočjo dobrodušnih darovalcev. Po župnijah lahko vidimo, kaj se da narediti s skupnimi močni. Tako sem resnično ponosen na vse obnovljene zgradbe in na vsa v Kristusu trdno zasidrana občestva, ki so čuteča do najbolj ubogih. Prav tako se zahvaljujem za vse nabirke, ki jih oddajate na nadškofijo, in druge darove, ki jih namenjate za delovanje nadškofijskih uradov in drugih ustanov. Duhovnikom zahvala za oddane binacije in trinacije, za prispevke v duhovniški solidarnostni sklad ter za vestno plačevanje prispevkov.
Na koncu se vam vsakemu posebej iskreno zahvalim za vsako dobro besedo in molitve. Zahvaljevanje je seme veselja, zato si upam reči, da se vsak dan posebej zahvaljujem za našo skupno prehojeno pot. Zahvala in veselje pa sta tudi v središču oltarne daritve pri evharistiji, ko vedno znova vstopamo v veselje svojega Gospoda (Mt 25,21). Veselje in zahvala naj bo v našem srcu, ko na priprošnjo blaženega Slomška kličemo blagoslova na našo nadškofijo.
Msgr. Alojzij Cvikl DJ
Mariborski nadškof metropolit
Murskosoboška škofija
Zahvalna pa tudi »obžalovalna« nedelja
Letos nas je Bog posebej blagoslovil z obilico vsakovrstnega sadja. Ponekod so ga skrbno spravili v kašče za ozimnico. Nekateri vinogradniki so z izlivanjem starega vina morali sprazniti sode, da bo v njih lahko dozoreval novi mošt. Tudi po sadovnjakih je na tleh ostalo še veliko sadja, ki si ga je zemlja vzela nazaj. Preobilica sadov težko prebuja hvaležnost, ker ne vemo, kaj bi počeli s presežki. Obilje nas zavede v samoumevnost. Česar imamo preveč, pogosto spregledamo kot dar, ki ga lahko tudi ne bi bilo.
Zahvalna nedelja bi lahko bila hkrati tudi »obžalovalna« zaradi mnogih zapravljenih ali zavrženih dobrin. Ko se Bogu zahvaljujemo za sadove zemlje, bi obenem morali obžalovati in ga prositi za odpuščanje, da jih nismo zmogli dovolj dobro deliti z drugimi ali smo jih celo prepustili zemlji, da so zgnili.
Podobno je z vero. Nimajo vsi tega milostnega daru. Mi ga imamo. V veri smo prejeli tudi darove svetih zakramentov: krst, duhovniško posvečenje, redovne zaobljube, nekateri pa tudi sv. zakon. Obilica pripomočkov, ki jih za svojo rast in zorenje potrebuje vera, nas prav tako lahko zavedejo v samoumevnost. Kot škof ali duhovnik, redovnik ali redovnica ali cerkveno poročen zakonec lahko živim iz dneva v dan kar lagodno in brez pretresov. S svojo vero sem pomirjen, pa tudi s svojo vestjo in stanovskim življenjem. Ob tem pa se mi nabirajo viški, ki jih ne znam ali ne zmorem deliti z drugimi. Nikdar nismo imeli toliko pripomočkov za oznanjevanje in katehezo, kot jih imamo sedaj, in dostikrat ne vemo, kaj bi z njimi počeli. Obenem smo nejevoljni na sekte, ki po domovih vsiljujejo svojo literaturo in niso tako neuspešne. Mi pa zavezujemo v snope za papirnico ali kurišče Družino, Ognjišče, Mohorjeve knjige, Stopinje, Poti k Bogu … in tako prepuščamo iskalce v veri, da brskajo po smetišču novodobne duhovnosti, ki v sebi nima nobene resnice ne o Bogu in ne o človeku. Zdrave duhovne dobrine se tako vračajo v pepel, ker jih nismo zmogli ali hoteli deliti drugim.
Papež Frančišek nas svari pred nevarnostjo »kulture odmetavanja«, ki celo ljudi odriva na smetišče družbe kot nepotrebne in zavržene. Do te tragičnosti nas je privedla samoumevnost vere, ki za mnoge postaja nepotreben višek, v katerem gledajo grožnjo lastni svobodi. Milostni darovi, ki smo jih prejeli, nas zavezujejo k hvaležnosti Bogu za to, kar smo: škof, duhovniki, redovniki ter redovnice in verni laiki. Nismo prejeli teh darov, da bi nam postali samoumevni. Prejeli smo jih zase, da v sebi dozorevamo kali večnega življenja, in za tiste, ki jih še nimajo.
Tebe, Boga, hvalimo za mnoge velike darove! Včasih so nam preveč samoumevni in jih celo zametujemo. Prebudi nam vest, da to obžalujemo in z darovi ravnamo hvaležno ter odgovorno!
Msgr. dr. Peter Štumpf
Murskosoboški škof
Škofija Novo mesto
Škofova zahvala ob zahvalni nedelji
Eden od mašnih slavospevov pravi: »O Bog, tebi naša hvala ni potrebna, vendar se ti po tvoji dobroti smemo zahvaljevati. Naše hvalnice ti ničesar ne dodajo, pomagajo pa nam na poti k tebi.« Hvaležnost je ena najlepših lastnosti, ki plemeniti in bogati medsebojne odnose v družini in v vsaki skupnosti. Nehvaležnost pa te odnose najbolj moti in greni.
Zahvalimo se Bogu za sadove zemlje in za duhovne darove, ki jih prejemamo zlasti po zakramentih. Zahvala je najlepša prošnja za ponovno obdaritev.
Ob zahvalni nedelji čutim dolžnost, da se zahvalim vsem, zlasti najbližjim sodelavcem, ki po svojih službah nosite soodgovornost za našo novomeško krajevno Cerkev. Prisrčna zahvala gre vsem duhovnikom, ki z naklonjenostjo in razumevanjem spremljate naše delo in napore. Hvala redovnikom in redovnicam različnih redov in skupnosti, ki nosite težo pastorale in kateheze in veliko molite za rast Božjega kraljestva. Zahvaljujem se vsem župnijskim sodelavcem: članom ŽPS, ključarjem, pevcem in organistom, ministrantom, cerkovnikom in vsem, ki skrbite za lepoto in urejenost cerkva, zvonarjem in končno vsem, ki skrbite za vzdrževanje duhovnikov in njihovo dobro počutje. Bog povrni vsem, ki skrbite za vzdrževanje in obnovo cerkva. Hvala vsem bolnikom za njihovo darovano trpljenje in molitev, zlasti za nove duhovne poklice.
Hvala vsem dobrotnikom za vse redne in izredne nabirke, bodisi za vesoljno Cerkev, škofijo, župnijo ali njeno karitativno dejavnost. Verjemite, da se vsak novčič vpiše v vašo knjigo življenja.
Msgr. Andrej Glavan
Novomeški škof
