V nadaljevanju objavljamo zahvale slovenskih škofov ordinarijev ob letošnji zahvalni nedelji, ki jo bomo obhajali 6. novembra 2022.
Škofija Celje
Hvaležen vidi dlje in globlje: Glejte, nekaj novega storim, zdaj klije, mar ne opazite? (Iz 43,19)
V jeseni nas ne samo narava, ampak tudi Božja beseda nagovarja k hvaležnosti. Hvaležnost je drža, ki predstavlja človekovo duhovno hrbtenico, tako pri tistem, ki Boga pozna, kot pri onem, ki ga ne pozna. Je odraz osnovne človeške modrosti in ponižnosti, ki pa tako pri vernem kot nevernem nista sami po sebi umevni. Glavna naloga prerokov in navdihnjene Božje besede je zato najprej učiti človeka brati čas in zgodovino ter odkrivati v njej navzočnost Božjega delovanja ter prepoznavati načine, kako Bog deluje skozi zgodovino. Hvaležnost nam odpira oči, da vidimo globlje, da vidimo preko stvari in dogodkov in se ne ustavimo zgolj pri videzu. Evangeljska pripoved o ozdravljenju desetih gobavcev (Lk 17,11-19) nam pokaže, da vodi pot od ozdravljenja k odrešenju, to je k polnemu življenju, prav preko hvaležnosti. Deset gobavcev je bilo ozdravljenih, samo eden pa se je vrnil, da bi se srečal z Njim, ki mu je podaril
novo življenje. Hvaležnost mu je odprla srce in ga je pognala na pot, da ni obsedel pri sebi in svojem zdravju, ampak je sprejel Drugega in spoznal sebe kot ljubljenega in osvobojenega.
Dragi bratje duhovniki, hvaležnost je dragocen gradnik tudi našega duhovniškega in cerkvenega občestva. Vsi namreč živimo od daru, ki ga prejemamo, zato je prav, da jo zavestno gojimo. »Kaj imaš, česar bi ne prejel? Če pa si prejel, kaj bi se ponašal, kakor bi ne prejel?« (1 Kor 4,6). Če se zavedamo osebne obdarjenosti in hkrati odvisnosti drug od drugega, bomo lažje gradili bratsko občestvo, ki drug drugega podpira, spodbuja in si odpušča. Na tak način najmočneje pričujemo za Cerkev, ki želi biti v svetu kal sprave in Božjega – odrešenega življenja. Povabim vas, da ob zahvalni nedelji izkažete iskreno hvaležnost svojemu župnijskemu občestvu, s katerim ste skupaj na poti, svojim sodelavcem, tudi tistim manj vidnim in onim bolj težkim. Tudi sam vam izrekam iskreno zahvalo za vaše duhovniško delo in pričevanje. Gospod, ki pozna vaša srca, naj vam nakloni mir in tolažbo. Predvsem pa naj v vas okrepi dar hvaležnosti, ki iz sodelavcev naredi brate, iz najemnikov pa sinove. Morda je lahko tudi zahvalna nedelja lepa priložnost, da sebe in svoje občestvo navdušimo za skupno sinodalno vizijo škofijskega občestva, da bi se v Svetem Duhu prepoznavali in oblikovali kot dejavni in sočutni člani občestev, kot misijonarski učenci in voditelji.
Msgr. dr. Maksimilijan Matjaž,
celjski škof
Škofija Koper
Zahvala škofa Jurija Bizjaka ob zahvalni nedelji
Kako redka je hvaležnost in kako težko je biti hvaležen, vemo tudi iz evangelija o desetih ozdravljenih gobavcih: Gospod jih je namreč ozdravil deset, a samo eden se je vrnil in se mu zahvalil – in še ta je bil Samarijan, kar pomeni skoraj pogan (Lk 17,1119). Apostol Pavel daje Kološanom celo vrsto lepih naukov in sklene z naročilom: »In bodite hvaležni!« (Kol 3,15). In sveti oče Frančišek nas spominja, da bi nad vhodom v vsako hišo in v vsak dom morali stati napisani dve besedi: »Hvala« in »Oprosti«.
Naš Gospod bi nam v svoji oporoki lahko naročil sto reči, ki naj bi jih opravljali v njegov spomin, izbral pa je samo eno, ki jo kot zadnjo skrivnost premišljujemo tudi v svetlem delu rožnega venca:
Ki je postavil sveto Evharistijo. Ki je postavil sveto Zahvalo. To delajte v moj spomin: Zahvaljujte se in opravljajte daritev zahvale. To je povzetek vse naše vere in vse naše pobožnosti, vrhunec vseh naših obredov in vsega našega bogoslužja.
Hvaležnost pomeni skoraj isto kakor priznanje. Biti nekomu hvaležen pomeni priznavati, da nas ljubi in nam je naklonjen. Znano Kristusovo pravilo »kdor bo mene priznal pred ljudmi, tega bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih« (Mt 10,32) torej lahko izrazimo tudi z uporabo izraza hvaležnost: »kdor bo meni hvaležen pred ljudmi, temu bom tudi jaz hvaležen pred mojim Očetom, ki je v nebesih«. »Tebi namreč naša hvala ni potrebna«, potrebna je nam, če nočemo biti dolžniki!
Vsak dan, ki ga preživimo, je ves napolnjen seveda najprej z Božjimi darovi, zato apostol Pavel upravičeno sprašuje Korinčane: »Kaj pa imaš, česar bi ne bil prejel?« (1 Kor 4,7). Je pa vsak naš dan napolnjen tudi z uslugami številnih ljudi okrog nas, bodisi s tistimi sprotnimi bodisi s tistimi že zdavnaj utečenimi, ki jih vsak dan uporabljamo, od vsakdanje hrane in obleke do sto orodij in vsakovrstne opreme, ki nam je po zaslugi naših bližnjih vedno dana na razpolago.
Tudi vsak izmed nas torej ne bi smel svojim očem dovoliti spanja in svojim trepalnicam ne počitka, kakor pravi kralj David (Ps 132,4), dokler vsak večer ne začuti v sebi globoke hvaležnosti za vse, kar je čez dan prejel, in ne izreče svojega priznanja Gospodu in vsem bližnjim, ki jih je srečal. Kakor apostol naroča Kološanom: »In vse, kar delate, v besedi ali v dejanju, vse storite v imenu Gospoda Jezusa in po njem se zahvaljujte Bogu in Očetu« (Kol 3,17).
Dragi bratje, naši severni sosedi imajo pregovor: »Žito in hvaležnost rasteta samo na dobri zemlji!« Prosimo Gospoda, naj semena naše hvaležnosti nikoli ne padajo ne poleg pota ne na kamnita tla ne med trnje, ampak vedno v dobro zemljo, da bo naša hvaležnost prinašala stoteren sad za Boga (Rim 7,4). »Zahvaljujete se Gospodu, ker je dober, ker vekomaj traja njegova dobrota« (Ps 118,29). »Kelih zveličanja bom dvignil in klical bom ime Gospodovo!« (Ps 116,13).
Msgr. dr. Jurij Bizjak,
koprski škof
Nadškofija Ljubljana
Zelo se bom zahvaljeval Gospodu s svojimi usti, sredi množice ga bom hvalil. (Ps 109,30)
Dragi bratje in sestre.
Zahvalna nedelja nas spodbuja in vabi k hvaležnosti. Hvaležnost življenje naredi polno, bogato in smiselno. Uči nas, da je življenje dar, da smo dar mi sami, da so drugi podarjeni nam in mi podarjeni drugim. Hvaležnost nas uči, da stvari v našem
življenju niso samoumevne; da bi jih lahko tudi ne bilo. Pa tudi da ljudje v našem življenju niso samoumevni; da bi jih lahko tudi ne bilo.
Ob zahvalni nedelji bi se tudi sam rad zahvalil najprej vam, bratje duhovniki. Hvaležen sem vam, da se ne naveličate iskati primernih poti in načinov za oznanjevanje evangelija in za posvečevanje Božjega ljudstva. Hvala vam za vse molitve, s katerimi svoje ljudi prinašate pred Boga, pa tudi za vašo medsebojno povezanost, za vašo skrb za duhovni
ško bratstvo. Vem, da je nepopolno, a vendar je dragoceno.
Zahvaljujem se vam, sestre redovnice in bratje redovniki, ki ste med nami priče posvečenega življenja. Hvala vam za različne pobude, s katerimi bogatite življenje naše krajevne Cerkve. Hvala vam za kateheze, za hiše duhovnih vaj, za misijone in spovedovanje. Hvala kontemplativnim samostanom, da ste med nami oaze stalne molitve in češčenja najsvetejšega zakramenta.
Zahvaljujem se vam, stalni diakoni. Vi ste prvi pomočniki svojih duhovnikov. Prevzemajte poslanstvo, za katero vas je Bog poklical, da boste s svojo gorečnostjo prebudili nove diakonske poklice.
Zahvaljujem se našim katehistinjam in katehistom, ki potrpežljivo in predano na mlajše rodove prenašate ljubezen do Boga in ljubezen do Cerkve. Hvala vam, da sodelujete s starši in jim pomagate v naših otrocih razvijati čut za resnično, dobro, lepo in plemenito.
Zahvaljujem se tudi vsem župnijskim sodelavcem. Vaše sposobnosti in izkušnje so neprecenljive. Duhovniki vas zelo potrebujejo, da jim pomagate in z njimi sodelujete pri skrbi za materialne in duhovne potrebe svojih župnij. Brez župnijskih sodelavcev, ključarjev, gospodarskega sveta, župnijskega pastoralnega sveta, pa tudi tistih, ki skrbite za čistočo naših cerkva, bi bilo župnijsko življenje zelo okrnjeno. Pomembnost sodelovanja vseh v skrbi za župnijo je tudi pokazala sinoda, ki nas je povabila k skupni hoji.
Iskreno se zahvaljujem tudi vsem tistim, ki si prizadevate, da bi bilo v naši državi več poštenja in pravičnosti, več pripravljenosti za resnico, več demokracije, več medsebojnega spoštovanja in skrbi za skupno dobro.
Čeprav ne morem našteti vseh, se želim zahvaliti vsem očetom in mamam, ki ste v tem letu sprejeli novo življenje. Ob vsej zmedenosti časa, nekaterih skupin in njihovih ideologij ste sprejeli dar novega življenja. Zaradi vas, drage mame in očetje, lahko zaupamo v prihodnost.
Ob zahvali vsem in vsakomur prosim Marijo, naj vas skrbno varuje, nebeškega Očeta pa, naj blagoslavlja vas in vse vaše ljudi.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
Nadškofija Maribor
Zahvala nadškofa Alojzija Cvikla ob zahvalni nedelji 2022
Deležni smo čudovitih dni, ko se narava obdaja v prelepe jesenske barve. S svojih vrtov in polj z veseljem in hvaležnostjo pospravljamo pridelke. Tudi to nam pravi, da je prav, da se Bogu zahvalimo za vse podarjeno. Pri vsaki sv. maši se v evharistični daritvi Bogu zahvaljujemo za vse darove, ki jih prejemamo, posebna priložnost za zahvaljevanje pa je tudi zahvalna nedelja.
V času, ki ga zaznamujeta materializem in potrošniška miselnost, ko se marsikdaj človeku na prvi pogled zdi, da lahko vsako stvar kupi, kakor da misel na hvaležnost stopa v ozadje. Kdaj se komu celo postavi vprašanje, komu naj se sploh zahvali.
Pred Bogom človek ne pokaže svoje veličine po tem, kar ima, tudi ne s svojimi sposobnostni. Pred Bogom najprej šteje, če smo sposobni izstopiti iz samega sebe in se podati na pot k bližnjemu. Zato papež Frančišek pravi, da je edina revolucija, ki lahko spremeni svet, sposobnost služenja. Takrat ko je človek sposoben sebe samega dati na razpolago, je to največji in najdragocenejši dar. Ljubezni, velikodušnosti, dobrote in še marsičesa, kar imamo za vrednote, ni mogoče meriti s količinskimi merami,
pri tem gre za bogastvo srca. In to bogastvo presega vse materialno, vidno in merljivo. Naša pozornost do ljudi, ki so v stiski, in velikodušnost do pomoči potrebnih naj bosta zato vedno pristni in zato odraz dogajanja v naši notranjosti – naše vere.
Na zahvalno nedeljo vsak od nas čuti, da imamo marsikaj, za kar gre zahvala Bogu. Ne le za sadove zemlje, ki so naš vsakodnevni kruh za telesno življenje, so še mnoge druge stvari, ki se nam sicer zdijo kdaj same po sebi umevne in premalokrat pomislimo, da so tudi to Božji darovi, za katere je še kako prav, da se Bogu zahvalimo.
Kot pastir krajevne Cerkve izrekam zahvalo najprej vsem vam, bratje duhovniki, ki ste vsak dan v službi oznanjevanja in se nesebično razdajate za vam zaupana občestva. Hvala vsem, ki kljub starosti in bolezni pomagate pri pastoralnem delu, ko na vsakem koraku občutimo pomanjkanje delavcev v Gospodovem vinogradu. Hvala vam, stalni diakoni, za vaše služenje in navzočnost v naših občestvih. Hvala vam, redovnice in redovniki, da s svojim življenjem po evangeliju pričujete o bogastvu Božjega kraljestva med nami. Hvala vsem vam, dragi sodelavci po župnijah naše nadškofije: katehistinje in kateheti, člani ŽPS in GS, cerkveni ključarji, pevci, člani molitvenih skupin, ministranti, bralci beril, vsi, ki čistite in krasite naše cerkve. Hvala župnijskim gospodinjam in vsem, ki skrbite za dostojno življenje dušnih pastirjev. Hvala vsem, ki na kakršen koli način sodelujete, da so naša občestva živa in so znamenje Božje navzočnosti med nami.
Hvala vsem vernikom, ki velikodušno darujete za sv. maše po različnih namenih, hvala za vse darove ob nabirkah in ob drugih priložnostih, za vse vaše darove in prispevke za potrebe župnijskih skupnosti. Brez teh bi ne mogli obnavljati in vzdrževati naših cerkva, na katere smo tako ponosni. Hvala za vse darove, ki jih namenjate za delovanje nadškofije, brez teh darov ne bi mogli izpolnjevati svojega poslanstva. Prav tako hvala za vaš čut in vaše prispevke za misijone. Hvaležen sem za vašo duhovno, molitveno podporo, ki jo čutim na vsakem koraku, za vse vaše molitve, dobra dela in mašne daritve, s katerimi naše skupno delo in prizadevanja dan za dnem izročate Bogu in Materi Mariji.
Ob tej zahvali želim, da bi vsak izmed nas na dar ljubezni znal odgovoriti s poživljeno osebno ljubeznijo. To pomeni, da znamo preraščati sebe in se podati na pot k drugemu, mu biti v oporo, mu odpustiti, odstopiti. S tem začnemo pisati nov list osebne zgodovine, zaznamovan z dobroto in ljubeznijo. Naj bo Gospod, ki je Ljubezen, naša skupna pot!
Msgr. Alojzij Cvikl,
mariborski nadškof metropolit
Škofija Murska Sobota
Škofova zahvala po srečanju Slovencev, Hrvatov in Madžarov v Beltincih
Spoštovani sobratje duhovniki, redovniki in redovnice, sodelavci, prostovoljci in romarji.
V Beltincih je bilo med 6. in 8. oktobrom 2022 res lepo. Dobremu Bogu hvala za njegov milostni blagoslov in pomoč. To je veliko delo, ki smo ga lahko opravili samo s skupnimi močmi. Dobre volje je bilo veliko, še več pa vere, da gre za dogodek, ki ima velik pomen za edinost Cerkve. V veri se namreč presegamo kot zgolj prebivalci različnih narodov. Na srečanju v Beltincih je bilo čutiti prijateljsko povezanost med prišleki iz Slovenije, Hrvaške in Madžarske. V četrtek, 6. oktobra, smo v beltinski župnijski cerkvi sprejeli relikvije sv. Ladislava. Ta dogodek nam je sporočil, da po tem svetniku Bog veselo gleda na Beltince. Res so naslednji dan, v petek, 7. oktobra, mladi iz treh držav s seboj v Beltince prinesli veselo vero, ki so jo oznanjali s pesmijo in molitvijo. Prišlo jih je okoli dvesto. Ponovno se je potrdilo to, kar ves čas oznanja papež Frančišek, da brez mladih ne more biti Cerkve. Kristus hoče, da so mladi srce Cerkve. V moči vesele vere smo tako v soboto, 8. oktobra, v Bel
tincih sprejeli med pet in šest tisoč romarjev. Tisti, ki so prišli v naše kraje prvikrat, so se čudili, kako je pri nas lepo, gostoljubno in prijetno.
Zelo sem vesel sodelovanja duhovnikov in tudi bogoslovcev pri teh dogodkih iz vseh treh držav. Organizacijski odbor mlajših duhovnikov soboške škofije je garal noč in dan, drugi duhovniki pa so v soboto popoldne sprejemali romarje po župnijah. Izjemno delo so opravili tudi prostovoljci, gospodinje iz vseh župnij, spovedniki, katehistinje, zaposleni v Domu Janka Škrabana, zborovodja, organist, glasbeniki in pevci in drugi sodelavci pri sveti maši, nosilci bander, krasilci liturgičnega prostora, redarji, zdravstvena služba, krajevna društva, kuharice, krajevno gostinstvo in še mnogi drugi, ki so ostali skriti v svoji dobroti in pomoči.
Veliko delo je opravil Radio Ognjišče, pa RTV SLO z neposrednim prenosom, kakor tudi Hrvatski katolički radio in hrvaška katoliška televizija Laudato ter tednik Družina in nekateri drugi mediji.
Hvala beltinski župniji, župniku in dekanu Borisu Kučku, ki je skupaj z voditeljem pripravljalnega odbora soboškim kaplanom Aljažem Bašo in voditeljem naše škofijske pastoralne službe mag. Simonom Štihcem ter ljutomerskim župnikom Goranom Merico napravil Beltince za nekaj dni za središče Cerkve na Slovenskem, Hrvaškem in Madžarskem.
Velika hvala tudi apostolskemu nunciju v Republiki Sloveniji, nadškofu msgr. dr. Jeanu Marie Speichu, predsedniku SŠK škofu msgr. dr. Andreju Sajetu in drugim slovenskim, hrvaškim in madžarskim škofom ter njihovim duhovnikom, ki so s svojimi verniki priromali v Beltince, in tudi tistim, ki so prišli posamič. Veseli smo bili tudi prihoda nekaterih redovnikov in redovnikov. Nagovora varaždinskega škofa msgr. Bože Radoša in györskega msgr. dr. Andrása Veresa nas spodbujata k pozornosti do družin in življenja otrok in ohranjanju takšne vere, ki gradi mostove med narodi. Hvala za njuno preroško besedo.
Zares prijateljsko smo verniki treh narodov te dneve skupaj hodili po poti vere in miru. Naj nam dobri Bog nakloni svojo milostno pomoč, da bi skupaj z Materjo Marijo vedno tako hodili.
Dobremu Bogu se za vse zahvaljujem pri oltarju in v molitvi.
Msgr. dr. Peter Štumpf,
soboški škof
Škofija Novo mesto
Zahvala škofa Andreja Sajeta zahvala ob zahvalni nedelji 2022
Ob toliko vsakdanjih skrbeh, zaposlenosti, pomanjkanju časa in notranjem nemiru sodobni človek lahko hitro pozabi na najpomembnejše – na tisto, kar ga ohranja duhovno močnega. Na spoznanje, da vse, kar smo in kar imamo, prihaja od Boga in gre zato njemu vsa zahvala in čast. Zavest, da je vse dar, nas vodi k Bogu, ki, kot pravi Jezus, ni »Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo« (Lk 20,38). Zato je zahvala Bogu za življenje, za milosti in prejete darove tista moč, ki nam pomaga izpolnjevati Božjo voljo in živeti svoje poslanstvo.
Po dveh letih življenja z epidemijo smo Bogu hvaležni za vsa nova spoznanja in medicinska odkritja, ki nam lajšajo življenje, ter za vse ljudi, ki si prizadevajo, da ima človeško življenje svojo pravo vrednost od spočetja do naravne smrti. Ker vsak dan znova vidimo, kako krhko je naše življenje in kako hitro so lahko ogrožene občečloveške vrednote, smo toliko bolj hvaležni za mir v naši domovini ter še bolj zavzeto molimo za mir v Ukrajini in drugod po svetu. Iskren »Bog povrni« tistim, ki ste sprejeli begunce v svoje domove, in vsem, ki jim nesebično še naprej pomagate na različne načine. Vemo, da je treba vedno znova delati za mir, zato prosimo Boga tudi za politike in odgovorne v družbi, da nikoli ne bi prenehali delati za blagor vseh ljudi.
Mineva prvo leto naše skupne poti v novomeški škofiji. Najprej se želim zahvaliti upokojenemu škofu msgr. Andreju Glavanu in vsem vam, dragi bratje duhovniki, za zvestobo in ljubezen do Gospoda v duhovniškem življenju in poslanstvu. Vam, redovnikom in redovnicam, hvala za pričevanje vere v Kristusa ljudem, ki so nam zaupani. Za sodelovanje, pomoč, nasvete, ki sem jih bil deležen. Za zaupanje, da moremo v moči Troedinega Boga in v medsebojni povezanosti izpolniti Božjo voljo v tem, kar nam Dobri Pastir naroča. Da se ni treba bati preizkušenj, ki nas kalijo za vedno močnejše pričevanje Božje ljubezni vernikom in svetu. Zahvaljujem se zavzetim laičnim sodelavcem, ki po župnijah skupaj s svojimi duhovniki gradite Božje kraljestvo. Samo Bog ve, koliko časa, prizadevanja in sposobnosti darujete za rast naše krajevne Cerkve. Na poseben način hvala vsem bolnim in trpečim, ki na tako edinstven način dodajate svoj delež, ko darujete svoje trpljenje in molitev za vse nas. Naj naše skupno delo obrodi sadove tudi v novih duhovnih poklicih novomeške škofije.
V tem pastoralnem letu namenjamo posebno pozornost katehistinjam in katehistom, ki z vnemo in gorečnostjo oznanjate evangelij otrokom in mladostnikom ter sooblikujete različne župnijske skupine. Prav področje kateheze prepoznavamo kot tisti del oznanjevanja, kjer je vloga laikov izjemno pomembna, kjer se aktivno vključujete ter s preizkušeno vero, življenjskimi izkušnjami in modrostjo bogatite življenje župnije in Cerkve. Bog povrni tistim, ki ste se na ta način že vključili v katehetsko delo. Drugi pa lepo povabljeni, da morda tudi tako razvijate svoje talente.
Ne nazadnje se Bogu zahvaljujem tudi za pričevanje svetnikov, tokrat posebej za zgled bl. Alojzija Grozdeta, saj bomo v letu 2023 praznovali 100-letnico njegovega rojstva (27. maj 1923) in 80-letnico njegove mučeniške smrti (1. januar 1943). Pogled na življenje svetnikov nas navdihuje s hvaležnostjo za vse milosti, ki jih prejemamo po njihovi priprošnji, in za zgled, s katerim nas usmerjajo k temeljnemu razlogu naše hvaležnosti Bogu, to je k daru večnega Življenja.
Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof
